Pescarske zgodbe

Žanrkratka zgodba
Narodnostitalijanska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2019
Založba
Prevod Vasja Bratina
Ključne besede Italija, Pescara, Usode
Število strani

276

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Strast, usoda, bolečina

Pescara je mesto ob jadranski obali, kjer je v drugi polovici 19. stoletja Gabriele D’Annunzio odraščal in kjer lahko še danes obiščemo njegovo rojstno hišo, preurejeno v muzej. Pescarske zgodbe so avtorjev lastni izbor osemnajstih zgodb iz njegovih zgodnjih del – zbirk kratke proze. Že kot mladenič je bil D’Annunzio izjemen literat – pronicljivi opazovalec in mojstrski pripovedovalec. V zgodbah (kasneje hudo narcisističnega) avtorja ni, kot tudi ni slutiti njegove kasnejše ideološke opredeljenosti. Mladi D’Annunzio je le vehementni in hkrati minuciozni upodobljevalec trenutkov, dogodkov, atmosfere časa, utripanja narave… Potezo za potezo izriše markantne like – device, mornarje, pijance, berače, verske zanesenjake …; genialen je tako pri najbolj grobih, brutalnih prizorih kot pri nežnih opisih narave, vedno je subtilen estet, tako pri lepem kot pri grdem, zlem, brutalnem. Spevno in jezikovno razkošno italijanščino je v slovenščino izvrstno prevedel Vasja Bratina; njegova spremna beseda prinaša poglobljen uvid v ozadje D’Annunzijevega zgodnejšega pisanja.

Ko se je spuščal po stopnicah, je zmajeval z glavo nad svojo usodo. Imel je rdeče, izbuljene oči, kakršne imajo nekateri psi mešanci. Njegovo okroglo telo z zajetnim trebuhom je bilo pretežko za rahlo navznoter ukrivljene nožice. Okrog pleše na glavi je imel venec dolgih skodranih las, o katerih se je zdelo, da ne rastejo iz lasišča, temveč iz njegovih ramen in se dvigajo proti tilniku in sencem. Imel je navado, da si je z roko, okrašeno s prstani, popravljal kak uporen šop las – dragi, bahavi prstani so se mu svetlikali celo na palcih in poškrobljen naprsnik srajce je imel zapet z gumbom iz karneola, velikim kakor jagoda. (str. 123)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Pescarske zgodbe.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 22
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja