Zmagoslavje smrti

Gabriele D’Annunzio, bleščeči predstavnik italijanske dekadence in simbolizma, pri nas v preteklosti literarnozgodovinsko zapostavljen zaradi sodelovanja s fašizmom in poskusa priključitve Reke Italiji, kontroverzna osebnost, hkrati tvorec in produkt svojega časa, je bil (med drugim) pesnik, pisatelj in dramatik. Živel je brezkompromisno in tako je tudi spisal roman Zmagoslavje smrti: z mogočnim patosom in čustveno in estetsko bohotnostjo je pričaral hipnotično pripoved o boleče senzibilnem doživljanju sveta aristokrata Giorgia Aurispa, očitno svojega alter ega – med drugim je v romanu dobesedno uporabil odlomke iz lastne ljubezenske korespondence. Glavni tok pripovedi govori o Giorgiovem razmerju z Ippolito, žensko iz nižjih družbenih sfer, ki nikakor ne bi mogla izpolniti njegovih patoloških zahtev po tem, kakšna naj bi njegova partnerica bila, da bi ga duhovno dosegala, da bi ga bila vredna. Manična radost in ljubezenska vznesenost se izmenjujeta z avtodestruktivnostjo, depresivnostjo, nejevoljo, sovraštvom in spogledovanjem s smrtjo; virtuozno dramatični opisi narave odražajo viharna občutja mladega para. Kot se v Wagnerjevi operi Tristan in Izolda proti koncu romana usodno prepletata eros in tanatos, tako doživlja Giorgio svoj odnos do Ippolite, »Ljubimke in Sovražnice«.
Literarna mojstrovina, zaznamovana z duhom časa in grandioznim karakterjem snovalca, je napisana pod nezgrešljivim Nietzschejevim vplivom, ki se najmočneje odraža v specifičnem prikazu osebnosti in odnosov »nadčloveka«.