Otroci z vlaka

4,6
(12)
Žanrsocialnorealistični roman, zgodovinski roman
Narodnostitalijanska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2020
Založba
Zbirka Kapučino
Prevod Irena Trenc - Frelih
Ključne besede Italija, Komunizem, Otroci in odrasli, Revščina
Število strani

229

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Razdvojenost

Italijanska pisateljica Viola Ardone je zapisala pretresljivo zgodbo o prisilni ločitvi otrok z juga Italije, ki je med letoma 1945 in 1952 usodno zaznamovala številne italijanske otroke. Amerigo Speranza je sedemletni deček, ki nam pripoveduje o svojem življenju, borbi z revščino, lakoto…Z materjo živita sama, Amerigo nabira cape, ki jih mama potem očisti, zašije in preda Trdi buči, ta pa jih ponovno proda. Odkar se je v mestu razvedelo o vlakih, v njihovi ulici ni več miru. In tako se tudi Amerigo nekega dne z mamo znajde pred stavbo komunistov, kjer vpisujejo otroke na seznam za vlak. Na postaji med množico zagleda svojega najboljšega prijatelja Tommasina, ki prav tako z bledim obrazom čaka in ga je na smrt strah. Umiti, oblečeni v nova oblačila, s številko na prsih so otroci pripravljeni na dolgo pot na sever, kjer jih pričakujejo družine. Vsi otroci na vlaku si slečejo plašče in jih pomečejo skozi okno mamam, ker je bil tak dogovor: otroci, ki odpotujejo, pustijo plašče bratom in sestram, ki ostanejo. Menijo, da jim bodo komunisti že dali nove. In ko otroci pripotujejo na sever v Bologno, prvič vidijo sneg, slišijo drugačen jezik, srečajo se z drugačnimi navadami. Amerigo je nastanjen pri Derni, ki mu zvečer poje uspavanko, čez dan je v službi, takrat ga pusti pri sestrični Rosi na kmetiji. Tam ga čaka novo življenje, novi prijatelji, prva torta za rojstni dan in prvo darilo, violina, ki je narejena samo zanj. Toda polja so zasijala v rumeni barvi, žito je visoko zraslo in čas je za vrnitev na jug. Nekateri otroci ostajajo, nekateri se vračajo…Kot pravi prijatelj Tommasino, so prelomljeni na dve polovici. Življenje se vrne v stare tire. Violina pristane pod posteljo, Amerigo pa je razdvojen med starim in novim svetom. Ali bo sledil svojim sanjam?

Pred vrati tvojega doma začutim, da imam srce v grlu in ledene roke. Ni le ganjenost, da sem po tolikih letih spet tu, ali žalost, ker vem, da si v tisti sobi, položena na posteljo, ki je bila najina, z razpuščenimi, skoraj popolnimi črnimi lasmi. Strah je. Strah pred umazanijo, pred revščino, pred pomanjkanjem; strah, da sem slepar, nekdo, ki je živel življenje, ki ni bilo njegovo, ki je prevzel priimek, ki mu ni pripadal. (st. 174)

Citati

(1)
Julijana Voroš

Oči odprem, ko je še tema. Obrnem se v postelji, a ne morem več zaspati. Vstanem, stopim na balkon. Gledam obzorje in opazim, da se nebo nekje že svetli. Nikoli nisem maral zore: diši po prečutih nočeh, nemirnih sanjah, nujnih zadevah, letalih, ki jih je treba prezgodaj ujeti, da prideš v tuje mesto. Zame je vsako mesto tuje.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 394
Komentarji: 0
Število ocen: 12
Želi prebrati: 11
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 18