Pedro Páramo

Žanrfantastični roman, postmodernistični roman
Narodnostšpanska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Zbirka Veliki večni romani
Prevod Mojca Medvedšek
Ključne besede Odnosi
Število strani

134

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Česa ti je še treba, da najdeš počitek?

Pedro Páramo, zemljiški mogotec in oče mnogih otrok, ki so jih matere, izrabljena ženska telesa, rojevale na rogoznicah, je živel v vasi Comala, zdaj mrtvem kraju, na prvi vtis kot da brez zvokov, ki bi se polegali na vroče tlakovane ulice. Mladenič, ki umirajoči materi obljubi, da poišče svojega očeta, njega, se ob prihodu sooči s praznimi hišami in razvaljenimi vrati, preraščenimi s plevelom, a kaj kmalu ga obiščejo številni duhovi in plašijo ga odmevi, ki so ostali zaklenjeni med zidovi, ter kriki pogubljenih duš, ki še vedno niso našle poslednjega pokoja. Mati, ki je otroštvo in najboljša leta preživela v Comali, vanjo niti umret ni mogla priti, poslala je svojega sina, da bi tam umrl namesto nje. Pred očmi bralca se odvija nadvse zagonetna zgodba, zato naj bo upoštevan dobronameren nasvet: preberite na mah, ampak le, če premorete dovolj domišljije in ste naklonjeni absurdnosti magičnega realizma.

Glej tudi:

Življenje je že samo po sebi težko prenašati. Edino, kar te žene, da vlečeš noge za sabo, je upanje, da te bodo po smrti odpeljali nekam drugam; če pa ti zaprejo še ta vrata in ostanejo odprta samo vrata pekla, bi bilo bolje, da se ne bi rodila … Zame, Juan Preciado, so nebesa tu, kjer sem zdaj. / Pa tvoja duša? Kam misliš, da je šla? / Najbrž blodi po zemlji, kot toliko drugih; išče žive, da bi molili zanjo. Mogoče me sovraži, ker sem bila tako grda do nje; ampak to me ne skrbi več. Mir imam pred njenim nadležnim kesanjem. Še tisto malo, kar sem pojedla, mi je zagrenila in me ponoči morila z nemirnimi mislimi, s podobami pogubljenih in tako naprej. Ko sem sedla, da umrem, me je rotila, naj vstanem in še naprej tovorim življenje na grbi, kot da je še vedno pričakovala kak čudež, ki bi me opral krivde. Niti potrudila se nisem: Tu se pot konča, sem ji rekla. Ne zmorem več. In odprla sem usta, da bi odšla. In je šla. Čutila sem, kako mi je padla na roke nit krvi, s katero je bila privezana na moje srce.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Pedro Páramo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 47
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3

Morda vam bo všeč tudi