| Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
| Narodnost | afriška književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Ključne besede | senegal, Politika, družinske vezi, Francija, Pisatelji, Identiteta, Knjige, Morala, Kolonializem, Afrika, Umetnost |
| Prevod | Janina Kos |
Mohamed Mbougar Sarr je mlad senegalski pisatelj, ki je postal z romanom Najskrivnejši spomin človeštva, za katerega je prejel Goncourtovo nagrado, drugi najmlajši dobitnik te nagrade in kot pisatelj iz Podsaharske Afrike njen prvi dobitnik. Posvetil ga je malijskemu pisatelju Yambu Ouologuemu, prvemu Afričanu, ki je osvojil Renaudotovo nagrado. Zaradi obtožb, da je spisal plagiat, je ta pozneje objavljal pod psevdonimi ter se umaknil z oči javnosti, njegovo usodo pa v pričujočem romanu predstavlja skrivnostni in v mit oviti T. C. Eliman, ki s svojim delom Labirint nečloveškosti v francoskih literarnih krogih prav tako sproži ogorčene in nizkotne odzive kritikov z obtožbami o ukradenem avtorstvu. Tudi on ponikne neznano kam, po njegovih izginulih sledeh pa se odpravi še en francosko pišoči afriški pisatelj, sicer na študiju v Franciji. Ko prebere Labirint nečloveškosti, ta knjiga, ki naj bi ji sledilo nadaljevanje, ki ga ni, v njem vzbudi močno potrebo po tem, da bi pisatelja, ki ga je s svojim pisanjem malodane uročil, našel in ga spoznal. Na poti mu bralec sledi skozi različne čase in pripovedi, med katerimi na osnovi intimne družinske zgodbe močno izstopata predvsem elementa kolonializma in francoskega rasizma ter njunih posledic in zmešnjav, ki vdrejo v življenja in mišljenja Afričanov in povzročajo med njimi samimi nemalo družinskih in družbenih konfliktov. Sicer pa je roman prava hvalnica literaturi in ob vsem naštetem tudi roman o mladosti, kovanju prijateljstev in odkrivanju ljubezni. Ter seveda o identiteti, ki jo »beli« iščejo drugače in drugje kot »črni«. Razgibano, očarljivo in inteligentno pisanje, ki bralca zapeljuje in ga vzdržuje v napetem zanimanju do zadnje pike.
Vsak človek mora na tem svetu poiskati svoje vprašanje. V našem tuzemskem bivanju ne vidim čisto nobenega drugega smotra. Vsak od nas mora najti svoje vprašanje. Zakaj? Da bi dobil odgovor, ki mu bo razkril smisel njegovega življenja? Ne: smisel življenja se nam razodene šele čisto na koncu. Svojega vprašanja ne iščemo zato, da bi našli smisel lastnega življenja. Iščemo ga, da bi se soočili z molkom, ki ga poraja neko drugo večno in neuklonljivo vprašanje. Vprašanje, ki nima odgovora. Vprašanje, katerega edini namen je opomniti njegovega zastavljalca na košček uganke, ki jo v sebi nosi njegovo življenje. Vsako bitje mora poiskati svoje vprašanje, če se hoče s prstom dotakniti velike uganke, ki tiči v samem jedru njegove usode: uganke o nečem, česar mu ne bo nihče nikoli pojasnil, a bo v njegovem življenju zavzemalo osrednje mesto.
(str. 144-145)
Moje življenje je, tako kot vsako drugo, spominjalo na niz enačb. Kaj nam potem, ko enkrat ugotovimo, katere stopnje so, ko vpišemo vse njihove člene, določimo neznanke in vse to vnesemo v formulo, sploh še ostane? Literatura. Kajti nikoli nam še ni in nam tudi ne bo ostalo nič drugega kot literatura, nespodobna literatura, ki je hkrati naš odgovor, naša težava, naša vera, naša sramota, naš ponos, naše življenje.
