Naslednja zgodba

Glavni protagonist romana je Herman Mussert, učitelj latinščine, ki se nekega dne namesto doma, v Amsterdamu, zbudi v sobici portugalskega hotela. Soba ni neznana, pred dvajsetimi leti sta z Mario Zinstra, sodelavko, v njej preživljala krasne ure, ki pa jih je zaznamovalo prešuštvo. Ko Herman naroči zajtrk, se zave, da zna portugalsko, ko po tleh okrog sebe postavi zajtrk, medtem ko sede po turško, ugotovi, da se je tu prebudil z namenom, z namenom spominjanja. Tako se pred nami razkrijejo dogodki iz preteklosti, iz časa poučevanja na šoli, kjer je z veliki zanosom razlagal snov dijakom. Spominja se tudi dijakinje Lise d`India, ki je očarala vsakogar z znanjem in lepoto. Lisa obvlada vse predmete, v šolskem časopisu objavlja zelo zrele zgodbe, zgodbe ženske. Njega, Hermana, je Lisa pritegnila zaradi znanja, lepote, a ostalo je pri platonični naklonjenosti, medtem ko je med njo in Marijinim možem vzniknila ljubezenska afera. Maria se zaradi tega zateče k Hermanu in naenkrat se mu v življenje vmeša pravo življenje, kot pove sam. Celoten klobčič ljubezenskih štren se odvije, ko Marijin mož, pesnik, ki trenira košarkaško moštvo, na šolskem dvorišču fizično obračuna s Hermanom, ki se ima za Sokrata in ki namesto mišic lahko ponudi le kup trupel izpred dva tisoč let. In to je zgodba, ki jo namerava Herman povedati na potovanju iz Beléma v Belém, iz Portugalske v Brazilijo, v Amazonski pragozd naključnim potnikom, morda pa celo smrti, ali Lisi d`India. Potovanje, identiteta, preslikave življenj, čeprav imamo zagotovo le eno samo, smisel bivanja in obstajanja v točno določenem zgodovinskem obdobju, času, njegovo minevanje, ki zna celo zastati, morda res tik preden se dokončno poslovimo … vse to nam pričara Nooteboom v Naslednji zgodbi in sproži razmišljanja o tem, koliko drugega poznamo, koliko drobcev, ki nekoga sestavljajo, se lahko vsuje v nas same? Zagotovo nikoli vsi. Zato nikoli ne moremo o drugem vedeti vsega. Saj, večinoma, še o sebi ne. Pa naj smo zgrajeni iz preteklosti, prihodnosti ali iz vsega skupaj. Morda nas celo sploh ni. Morda pa so za vse krive Ovidove Metamorfoze. Ali sanje.