Moji spomini

Žanrspomini
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaBeltinci, 2019
Založba
Ključne besede Prekmurski Slovenci, Priključitev prekmurja, Spomini sodobnikov, Prekmurje
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

"Kje pa se nahaja ta pokrajina?" "Pa tam živite Slovenci?"


Ivan Jerič se je rodil 4. junija 1891 v Dokležovju. Študiral je bogoslovje. Bil je udeležen tudi na soški fronti med prvo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni so ga zaprli za štiri leta. V posvetni in cerkveni zgodovini Prekmurja zavzema pomembno mesto. Veliko je pripomogel k temu, da se je Prekmurje 12. avgusta 1919 združilo z ostalo Slovenijo.
Spomine je začel pisati na pisalni stroj, ko se je upokojil. Tipkopis je dolg 283 strani. Računalniško ga je obdelal župnijski upravitelj v Stranicah, Alojz Benkovič. Spomine je opremil tudi s fotografijami. Knjiga Moji spomini so dragocen vir za predvojno, medvojno in povojno zgodovino Prekmurja.
Knjiga je razdeljena na poglavja, v katerih piše o letih študija, služenju vojaškega roka v Bosni, prvi svetovni vojni, soški fronti, osvoboditvi Prekmurja, političnih in cerkvenih razmerah v Prekmurju, duhovnem življenju Prekmurcev, svoji narodni zavesti, nemški okupaciji in času druge svetovne vojne, kapitulaciji Italije, prihodu Rusov, povojnem času, OZNI, letih v zaporu, narodnostnem vprašanju v Prekmurju. Spomine je pisal do leta 1950, zadnji stavki pa so: “To je sedaj taka domovina, za kakršno smo se svojčas borili, trpeli zanjo in jo ljubili. Dobila je lepi slovenski obraz.”
Knjiga je nadvse zanimivo branje za vse, ki želijo spoznati razmere v Prekmurju konec 19. in do srede 20. stoletja. Te razmere so vpete v širši geografski in družbeno politični prostor. Pisana je v preprostem, a živem in slikovitem jeziku, z mnogimi dialogi, opremljena z natančnimi datumi dogodkov, imeni pomembnih in običajnih ljudi, različnih strank in organov. Približa nam tudi vsakdanje življenje Prekmurcev. Ob branju teh spominov spoznamo pokončnega, pogumnega, poštenega, izobraženega, iskrenega človeka prodornih misli in klenega duha, ki je poleg Cerkve predvsem in nadvse ljubil svojo domovino.













500 izv., Spremna beseda / Jožef Smej: str. I-III.

“V Murski Soboti je živel nekoliko omejen človek, Krautzok po imenu. Bil je alkoholik in je za kupico žganja naredil vse, kar mu je kdo naročil. Temu je ‘Velika antanta’ dajala za pijačo, da je za to na ulicah sramotil ljudi, ki so iz Preka (osrednje Slovenije ali z one strani Mure) službovali v Murski Soboti. Moškim je kričal: ‘Ti jugoslovanski somar (osel)’, ženskam pa: ‘Ti jugoslovanska koza’. Nehali so se tem takrat, ko je vsa poštena javnost to surovost obsodila.
Kot Slepčev kaplan sem se nekoč pozneje vračal k večerji. V obednici je že bila zbrana ‘Velika antanta’. Slišalo se je glasno debatiranje. Hotel sem v kuhinji večerjati, pa me je mati kanonika Slepca poslala v obednico, češ tam je večerja. Med mojo večerjo je zabavljanje nad Jugoslavijo vedno bolj naraščalo, slavospevi Madžarski postajali vse bolj glasni. Ko sem se navečerjal, je vstal Slepec in napil: ‘Bog naj večno živi našo lepo madžarsko domovino, Jugoslaviji in Kkeklu, ki nas je prodal pa .. … . …..,’ tu je rabil izraz, ki se ga poslužujejo navadni kočijaži. Vstal sem. Postali so vsi tihi. Odmolil sem in z očitnim prezirom odšel. Ko sva naslednji dan sedla skupaj h kosilu, je bilo Slepcu očividno žal za njegov nastop prejšnji večer.” (str. 93)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Moji spomini.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 16
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1