Duhovi hiše Heinricha Bölla : (kalejdoskopski roman, zgrajen iz zgodb, predvsem o pisateljih)

Roman Duhovi hiše Heinricha Bölla je prvi iz še nastajajoče trilogije, ki jo je Osti snoval kar nekaj let. V zgodbi Komedija zmešnjav celo pove, da je ideja nastala že leta 1994, ko je v okviru pisateljske štipendije odpotoval v Langenbroich, kjer je svojčas živel nemški nobelovec Böll. Zapiski iz tistega časa so se v neki kaotični vetrovni noči sicer pomešali, porazgubili, razcufali in se nasploh uničili, vendar pa to ni zameglilo pisateljevih spominov, po katerih se sprehaja množica pisateljev. Zdi se, da je knjiga pravzaprav pismo Böllu, saj ga Osti nenehno nagovarja, se nanj sklicuje in na razne načine vzpostavlja dialog z njim. Ob zgodbi Greš v Sarajevo, prideš pa v Doboj, v kateri Milan Jesih izstopi na napačni železniški postaji, najde vzporednice z Böllovo zgodbo, ki jo je nekoč prebral, kar po njegovo potrjuje, da je v literaturi in življenju nešteto variacij na podobne teme.

Knjigo sicer označi za »kalejdoskopski mozaični roman«, v katerem se kakor ob pogledu skozi kalejdoskop prelivajo različne zgode in nezgode pisateljev, ki so mu (bili) blizu. Čisto na koncu knjige, v Pripisu k dokončanemu – nedokončanemu, nam zaupa, da je bila njegova najljubša igrača v otroštvu ravno kalejdoskop, »v katerem so različno obarvana stekelca z vsakim premikom ustvarjala drugačno sliko. Oziroma nešteto čudovitih slik. Ne da bi se katerakoli od njih ponovila.« In res so Duhovi izjemen približek literarnemu kalejdoskopu, zgodbe se sestavljajo in dopolnjujejo na vse mogoče načine, motivi in spomini pa se prelivajo iz ene v drugo, dokler se meje med njimi zabrišejo. Ne glede na to, da gre v svojem bistvu za kratke zgodbe, je težko katero izpostaviti, saj ustvarjajo strnjeno celoto, v kateri se podatki, osebe ali dogodki ponovijo, a vedno v rahlo drugačnem kontekstu. Še vedno pa so zgodbe močne, z jasno rdečo nitjo in poantirane. Lahko bi jih celo označili za anekdote, saj so polne humorja, veliko zgodb se pravzaprav začne z omembo nekega pisatelja, nakar sledi zapis njihovega pripovedovanja o nekem dogodku. Ob tem se zdi Osti kot zapisovalec in ohranjevalec ljudskega slovstva, mitov in legend, le da gre tu za sodobne pisatelje in pesnike. Zaradi znanih imen je začetni zapis o tem, da so vsi liki v knjigi izmišljeni, še bolj ironičen, pravzaprav pa sploh ni pomembno, koliko zapisanega se je v resnici zgodilo. Bistveno je, da se Osti izkaže za izbornega pripovedovalca anekdot.

Pa tu ne gre samo za pisano besedo kot tako, saj uspe avtorju ujeti čar pripovedovanja – bralcu ali bralki se opravičuje, kaj pojasni, komentira, izstopa iz območja fikcije in opominja, kdo zares stoji za tem tekstom. V zgodbi Nepričakovano najdena ali zahrbtna tema povzame pogovor med dvema neznancema, ki se pridušata, da ni več dobrih zgodb,ob tem pa pripovedujeta čisto odpuljene zgodbe, na koncu pa pristavi: »Ti pa, bralec ali bralka, presodi, ali gre za zgodbo ali ne.« Prav tako zgodb ne končuje z zamahom, včasih jim podari več koncev, saj se je nek izvirni dogodek zgodil veliko let nazaj, kasneje pa se je zgodilo še kaj, kar jih je kontekstualiziralo na drugačen način. V takih primerih vedno opozori, da bi bila zgodba drugačna, če bi jo zapisal že takrat, in s tem opominja na živost literature in življenja ter na njun usodni preplet. Veliko misli, celo celi odstavke, postavlja v oklepaje, dela pa tudi precej zastranitev, kar ustvarja še večji občutek govora in pripovedovanja, vse stranske zgodbe pa se izkažejo za nujne, zato zgodbe nikamor ne zaidejo, ampak nastane le bolj razgiban in razrahljan tekst.

Tematsko gre za zgodbe iz življenja, ki ga pri Ostiju določajo kraji. Vse od njegovega rojstnega Sarajeva, kjer je, kot nekje zapisal, mislil ostati do smrti, pa kasneje do Tomaja, kjer je našel svoj drugi dom, kar tudi pojasni: »Želel sem si namreč konec življenja pričakati v bližini vaškega pokopališča, na katerem je grob pesnika Srečka Kosovela, ki sem ga veliko prevajal.« V humorni zgodbi Tomajci veliko vedo o Kosovelu razkrije, kako je s svojim znanjem navdušil mlada turista, sicer pa ima Tomaj tudi za nesojeno gnezdo, ki sta ga zgradila z že pokojno drugo ženo Barbaro. Skozi zgodbe razkrije tudi veliko osebnih stvari, na primer o svojih starših, ženah, pa o mačkah, nekaj pa tudi o diagnozah in boju z boleznijo – čeprav se druga knjiga iz trilogije, Pred zrcalom (Pivec, 2017), bolj podrobno ukvarja z njegovimi ljubezenskimi odnosi, nastajajoča tretja pa z boleznijo, v tej so v ospredju res prigode pisateljev, kot napoveduje tudi podnaslov. Poleg krajev bivanja so pomembni tudi kraji, kamor je potoval, najpogosteje na literarne festivale ali rezidence, skozi zgodbe pa se lepo pokažejo tudi družbene razmere. Takšen je sploh šopek zgodb o Pragi v času strogega režima, ko ob recitaciji »režimsko problematičnega« igralca neobremenjeno ploska le Ostijeva družba, saj so ostali v strahu pred ovaduhi in prijavami tiho. Z neusahljivim življenjskim optimizmom zna skoraj vsako zgodbo zaobrniti v humorno smer. To je (skoraj) odsotno le v zgodbah o Sarajevu med vojno, kjer se skozi besede zrcali velika bolečina. Zgodbe ljudi, ki so ali niso preživeli, kažejo, kako je vojna opustošila mesto, zastrupila odnose, zlomila ljudi in nacionalnega duha, in kako bosta zanj in še za mnoge druge vedno obstajala le Sarajevo prej in Sarajevo potem. Zato so Duhovi hiše Heinricha Bölla v vsej svoji veličini predvsem iskreno delo o življenju pisatelja, ki zna skozi solze, pa naj bodo od sreče ali žalosti, napisati zgodbo in pol.