Marley & jaz
Žanr | družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Tuma |
Prevod |
Helena Grandovec |
Ključne besede | Psi |
BOB MARLEY ... ALI PREPROSTO LE MARLEY
Dvoje iskrivih, radovednih oči in štiri (pre)hitre tačke … že diši bo brezpogojni ljubezni. V romanu Marley in jaz avtor John Grogan predstavi vsakdan svoje družine – žene Jenny, treh otrok – Patricka, Conorja in Colleen – ter labradorca Marleya. Navihani labradorec je v njihovo življenje prinesel veliko ljubezni, smeha, zaradi njega so postali bližje drug drugemu. Prisoten je bil pri novih začetkih, poklicni poti lastnikov, dojenčkih, razočaranjih, samouresničitvah … Skratka, bil je osrednji igralec nekaterih najsrečnejših poglavij življenja družine Grogan. Johnu in Jenny je dal neprecenljivo in hkrati brezplačno darilo – naučil ju je namreč neomejeno ljubiti.
Del romana je posvečen boju z globoko žalostjo ob Marleyevi smrti. Groganovi kot družina niso bili več celota … Ko je čas mineval, so spomini postajali vedno bolj zabavni kot boleči. Avtor je dejal, da je zasebno žalovanje postalo javna terapija in predstavil, kako so jim pri tem pomagali novi prijatelji v samooklicani Tajni bratovščini lastnikov nemogočih psov. John je ob tem ljubitelje živali označil kot ljudi s srci, velikimi kot nebo brez oblakov.
Čisto nepričakovano se na koncu pojavi Lucky. Najverjetneje se sprašujete, kdo bi to lahko bil. Ne povem. Predlagam, da vzamete knjigo v roke in jo preberete. Ne bo vam žal.
Objavljeno: 27.12.2014 18:10:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:46
Šel sem noter, kjer so vsi trije otroci tiho hlipali. Jenny jim je bila pravkar povedala. Ko sem videl, kako žalujejo – njihovo prvo bližnje srečanje s smrtjo – se me je to globoko dotaknilo. Da, bil je samo pes in v človeško življenje psi prihajajo in iz njega odhajajo, včasih preprosto zato, ker postanejo odveč. Bil je samo pes, toda vsakič, ko sem hotel spregovoriti o Marleyu, so mi oči zameglile solze. Rekel sem jim, da ni nič narobe, če jočejo, to, da imaš psa, pa se vedno konča z žalostjo, saj psi ne živijo tako dolgo kot ljudje. Povedal sem jim, da je Marley spal, ko so mu dali injekcijo in ni nič čutil. Preprosto je zaspal in odšel. Colleen je bila žalostna, ker ni imela priložnosti, da bi se od njega zares poslovila; mislila je, da bo prišel domov. Povedal sem ji, da sem se poslovil v imenu vseh. Conor, naš obetajoči pisatelj, mi je pokazal nekaj, kar je naredil za Marleyja, da bo šlo z njim v grob. Bila je risba velikega rdečega srca, pod njim pa je bilo napisano: »Marleyju, upam, da veš, kako sem te imel vse življenje rad. Vedno si bil pri meni, ko sem te potreboval. V življenju ali smrti, vedno te bom imel rad. Tvoj brat Conor Richard Grogan.« Colleen je narisala risbo deklice z velikim rumenim psom in s pomočjo brata napisala: »P. S. – nikoli te ne bom pozabila.« /…/ Ali je mogoče, da pes – kateri koli pes, posebno pa prismuknjen in neukrotljiv, kot je bil naš – pokaže ljudem tisto, kar je v življenju res pomembno? Prepričan sem, da lahko. Zvestoba. Pogum. Vdanost. Prostodušnost. Radost. In tudi stvari, ki niso pomembne. Psi ne čutijo potrebe po razkošnih avtomobilih, velikih hišah ali po oblačilih znanih modnih oblikovalcev. Statusni simboli jim ne pomenijo nič. Zadovoljni so s palico, prepojeno z vodo. Pes drugih ne presoja po barvi, veroizpovedi ali družbenem statusu, ampak po tem, kakšni ljudje so. Psu je vseeno, ali si bogat ali reven, izobražen ali nepismen, pameten ali neumen. Daj mu svoje srce in dal ti bo svojega. V resnici je zelo preprosto, pa kljub temu ljudje, toliko modrejši in višje razviti, tako težko dojamemo, kaj je zares pomembno in kaj ni.