Maločudnice

Žanrkratka zgodba
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2010
Založba
Ključne besede Življenje, Osamljenost, Minljivost, V leposlovju
Število strani

161

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Mihaela Hojnik, avtorica Maločudnic, je preminila leta 2008. Zbirka njenih kratkih zgodb je izšla leta 2010. Zbirko sestavlja triindvajset zgod. Izbor zgodb in spremno besedo je napisala Ignacija J. Fridl. Mihaela Hojnik je bila rojena v Sloveniji, vendar je velik del svojega življenja preživela na Švedskem. Večinoma je pisala poezijo in izdala dve pesniški zbirki. V zgodbah, zbranih v zbirki Maločudnice, se prepletajo realističnost, fantastičnost in grotesknost. Velikokrat v zgodbah pride do preobratov, ki jih nikakor ne pričakujemo. Elementi presenečenja pa v nas zbudijo radovednost in željo po nadaljnjem branju. Gre za zgodbe za katere bi lahko rekli, da prikažejo naša življenja taka, kot v resnici so. Ni vse lepo. Večkrat ali zelo pogosto je tudi temno. V vsakem izmed nas je poleg naše dobre strani tudi naša slaba stran. V dobi, ko je nam je vse dano, ko smo en klik oddaljeni od vsega možnega, še nikoli nismo bili tako daleč drug od drugega in osamljeni. Ko pa smo osamljeni, se začnejo dogajati na moč čudne stvari. Naša domišljija ne pozna meja. Če pa našo domišljijo združimo z osamljenostjo in našo temno platjo, ki jo sicer skrivamo, se začnejo stvari odvijati skoraj na meji verjetnega. Ob tem pa se vprašamo, kaj je sploh res in kaj si samo predstavljamo, da je res. Vprašamo se tudi, kaj je realnost, kaj je fantazija, kje je meja med življenjem in smrtjo. Včasih, samo zato, da ne bi bili sami, počnemo na moč čudne stvari. Pa si to upamo priznati? Kje je meja med življenjem in smrtjo, med tostranstvom in onostranstvom? Lahko sobivajo starši in otroci, mož in žena, živi in mrtvi? Če sobivajo, kakšna je kvaliteta njihovega sobivanja? Polno vprašanj in nobenega pravega odgovora. Ko bi le lahko imeli čarobni stroj, s pomočjo katerega bi lahko videli, kaj se dogaja v glavah ljudi, da bi lažje razumeli njihova dejanja. Mogoče pa tak čarobni stroj obstaja. Pogovor? Neverjetne zgodbe z neverjetnimi, malo čudnimi ali pa tudi ne čudnimi sporočili.

“Meni so se ob njem ostrili čuti. Moj sluh, vid, tip in voh so postajali vse bolj prefinjeni. Po njegovem komaj slišnem vzdihu sem vedela, ali je slabe volje, zaskrbljen, žalosten ali pa stoka le od dolgega časa. Dovolj je bil že bežen dotik, pa sem ugotovila, ali je tkanina pod mojimi prsti pravšnja za njegovo oblačilce. Da, zdelo se mi je, da zaznavam celo vonj izpod njegovih pazduhic. V mestu, v službi, v družbi sem vse bolj trpela. Svet je zame postajal vse preveč hrupen in grob. Gibi ljudi okrog mene okorni, pretirani, kot bi gledala praljudi. Od njih je vel smrad, ki ga ni mogel omiliti noben dezodorant ali parfum. Le na koncertih, kamor sem prinašala tudi palčka, sem za trenutek pozabila na robatost svoje okolice. Moj bog, kako sva uživala ob godalnem kvartetu v B-duru Josepha Martina Krausa. Narahlo sem segla v posebej zanj sešito torbico in se ob sladkem allegretto dotipala do njegove ročice. Kako sva skupaj vpijala vsak ton.” (str. 67)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Maločudnice.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 5
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi