| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | LUD Literatura |
| Ključne besede | Osamljenost, Metafikcija, Odločanje |
Ugrizi Andreja Blatnika so zbirka petdesetih kratkih zgodb. Najkrajša med njimi je zložena v le eno poved, preostale pa v stran ali dve. Lahko bi tudi rekli, da so ravno pravšnje za dober »ugriz«. Oster in obenem poetičen okus prve Blatnikove zgodbe vas bo zlahka potegnil k njegovi drugi in dalje, vse do prehitrega konca. Vendar pa te zgodbe, ti »ugrizi« v usode številnih protagonistov niso hitra hrana. Škoda bi jih bilo pogoltniti kar tako, eno za drugo, na mah. Kajti šele ko te zgodbe okusite posamično, počasi in z vmesnimi premori, začutite njih polni okus. Šele tedaj se vam trenutki, ki jih je avtor tako spretno ujel v zgodbe, dokončno izživijo, vsakemu na svoj način in vsakič drugače.
In vendar si me vabil zmeraj znova in jaz sem zmeraj znova rekla, da mogoče, da lahko, da dajva, nikoli nisem rekla, da nisva. Morda bi morala reči takoj, ko sem vedela, a vedela sem takoj, in potem ne bi bilo nobenih kav, nobenih kozarčkov, nobenih vabil. Potem bi morala reči sama sebi: nisem. To zveni tako samotno. Nisva, to je bolje, dosti bolje. (str. 85)
In vendar si me vabil zmeraj znova in jaz sem zmeraj znova rekla, da mogoče, da lahko, da dajva, nikoli nisem rekla, da nisva. Morda bi morala reči takoj, ko sem vedela, a vedela sem takoj, in potem ne bi bilo nobenih kav, nobenih kozarčkov, nobenih vabil. Potem bi morala reči sama sebi: nisem. To zveni tako samotno. Nisva, to je bolje, dosti bolje.
