Po dežju

Irska. Dvajseto stoletje, najbrž nekje v osemdesetih ali na začetku devetdesetih. Slednje je moč sklepati iz dejstva, da so prevozna sredstva omenjena bolj obrobno in da telefoni ne zvonijo kar vse povprek. V najmanj dveh je naveden celo natančen datum v letu 1989. Avtor, ki ga izdajatelj slovenskega prevoda označi kot enega največjih mojstrov kratke proze dvajsetega in enaindvajsetega stoletja, v ospredje postavlja odnose med ljudmi. Slepi uglaševalec klavirjev, ki ga skozi življenje najprej vodi prva žena, po njeni smrti pa druga, ki bi na začetku lahko bila tudi prva. Dve ženski, katerih prijateljstvo skorajda ogrozi zakon ene izmed njiju. Starša, ki željno čakata sina, ta pa se jima izmika. Fant in deklica, ki po muhavosti svojih staršev za nekaj časa postaneta brat in sestra. Zlikovca, ki izkoristita praznični dogodek, da lahko izpeljete svoje načrte, pri čemer se jima rahlo zalomi. Glavna oseba naslovne zgodbe je mlajše dekle, ki se po spletu naključij znajde v italijanskem obmorskem letovišču. Ovdoveli sestri skušata pomagati druga drugi, a ostaneta v ključnem trenutku vsaka na svojem bregu. Mati, ki edina sluti kriva pota svojega avtističnega sina. Poroka iz preračunljivosti nazadnje vendarle postane poroka iz sočutja. Najdaljša zgodba z naslovom Majava tla, v kateri neko versko prepričanje ne dovoljuje odklonov, je najbolj kruta. Predzadnja zgodba je zgodba o zakonski ženi, ki svoje resnično ali morda namišljeno ljubosumje utaplja v pijači. Zadnja zgodba v zbirki, ki je za razliko od drugih prvoosebna, pa spet govori o starših in njihovem razočaranju nad odločitvami otrok. Zdi se da se vsaka izmed zgodb konča s sprijaznjenostjo. Zadeve so, kakršne pač so, spremeniti jih ni več mogoče. Gledati je treba le še, da se vsaj ne bi poslabšale, kar je za like v zgodbah edina rešitev. Okoliščine, vredne razmisleka in večkratnega branja.