Gozd v hiši
Žanr | družinski roman (tudi rodbinski), problemski roman, psihološki roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2024 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Prevod |
Nives Vidrih |
Ključne besede | Deklice, Družine, Družinski odnosi, Otroci in odrasli, Spolna zloraba |
"Moji strahovi in fobije so se rodili v hiši, dišeči po gozdu …"
Alena Mornštajnová je češka avtorica, ki se v svojem pisanju vedno znova loteva tem, zaradi katerih ne ostanemo ravnodušni. Tudi pretresljiv roman Gozd v hiši ni izjema, na občutljivost vsebine nakazuje že naslovna stran, kjer je beseda gozd prečrtana in zamenjana z grozo.
Deklica, za katero nikoli ne izvemo imena, odrašča v družini, ki jo zaznamujejo skrajno razdiralni odnosi. Njen notranji svet je obremenjen z doživljanjem večnih spopadov med odraslimi, v domači hiši vlada napeta in zadušljiva atmosfera. Iz strupenega ozračja najprej pobegne oče, nato pod nenehnimi očitki in zaničevanjem kloni še mama in deklica ostane osamljena, prepuščena starim staršem. Njeno otroštvo pa je že pred tem surovo končano, oropano varnosti in čustvene bližine. Svoje občutke lahko zaupa le namišljeni prijateljici, sicer pa se trudi biti ubogljiva, nevidna, predvsem pa molčati za vsako ceno. Zaradi babičine črnogledosti in pripovedovanja tragičnih zgodb se v deklici porajajo strah, tesnoba in nezaupanje v socialnih stikih. Pravo grožnjo pa simbolizira temačnost gozda, ki zlovešče preti in prihaja zmeraj bližje. Potlačene skrivnosti jo tudi na pragu odraslosti še zmeraj preganjajo, preteklost ji vztrajno sledi in se na koncu razkrije v vsej krutosti.
Objavljeno: 26.09.2024 18:50:23
Zadnja sprememba: 27.09.2024 10:23:42
Okruške bolida, ki je padel na Zemljo tiste noči, ko sem se rodila, so našli šele leta 2011. Najdeni deli so bili majceni, tehtali so komaj nekaj gramov, vendar so pomenili nove delčke sestavljanke, ki je razkrivala skrivnost neskončnega vesolja.
Jaz sem takrat imela dvajset let in moja skrivnost je bila še vedno skrita, zakopana pod plastmi časa, nanosi dni, tednov in let, nakopičenimi spomini in prahom življenja. Ležala je zapičena v mojem spominu, občasno se je vnela, bolela, se napolnila z gnojem in skušala prodreti na površje, večino časa pa je enostavno le dremala, potem pa se je oglasila v najbolj neprimernem trenutku, ponavadi takrat, ko sem srečala koga, s katerim sem se razumela in sem mu zaupala, koga, s katerim bi lahko preživela del življenja, človeka, ki sem ga začenjala imeti rada. Prebudila se je in me opomnila z vonjem gozda.
(str. 166)