Izdelovalec zvonov

Ali imamo spomine za to, da se upremo pozabi, ali pozabo za to, da nekatere spomine za vedno pokopljemo? Oboje. Ampak avtor nam v Izdelovalcu zvonov nudi spominjanja zato, da (se) ne pozabi. Tu so razmišljanja o tem, kako je nanj vplivala umetnost, kultura, od kje se izležejo pesmi, kako poezija preskoči v gledališče, igra od odrskih desk do filmskih prizorov in kako se je in se pravzaprav še suče njegovo življenje, kaj ga poganja. Vse to in mnoge male podrobnosti, ki sladijo ali pa grenijo ustvarjalčevo življenje se nam razgrnejo v esejih o gledališču, filmu, poeziji, pisanju nasploh, pa o kulturi in njenem pomenu, tudi o Pragi in Berlinu. Skozi samorefleksijo potujemo z avtorjem skozi svet čudes, svet umetnosti, ki je človekovo najbolj notranje gibalo izražanja samega sebe vse dokler ne minemo. Potem ostane spomin na osebo, umetnika, ustvarjalca in umetniška, kulturna dela, dosežki, ki jih najdemo v klobčiču, spletenem iz preteklosti in sedanjosti.