Kronosova žetev

Za vse te katastrofe in laznine, ki se plazijo iz zemlje in telebajo z neba, nekakšen razlog mora biti. Ne verjamemo, da bi nas kar takole in počez trpinčil Bog, in to nas, ki na vsak gospodov dan, pa naj na debelo zameta ali naj vročina tolče v glavo, letimo v cerkev; no, ne letimo dobesedno, ker mi smo pošteni in ne hodimo po skritih poteh, kaj šele da bi letali po zraku, kot to počnejo dotični. Ni in ne more biti naš stvarnik tisti, zaradi katerega preživljamo toliko nadlog. Pobožni smo, zato nam Bog že ne more tako površno greniti življenja in nam nalagati toliko hudih tegob in kazni, ki si jih glede na stopnjo naše grešnosti ne zaslužimo. Pošteno smo ljudstvo in Boga imamo radi – kar hoče Bog, to damo cerkvi, kar hoče grof, mu damo, kar hoče deželni knez, nadvojvoda Ferdinand, damo njemu, nekaj pa pred vsemi naštetimi tudi poskrijemo, saj od nas zahtevajo preveč. Poleg teh imamo nad sabo cesarja, ki je tako zelo daleč, da si ga niti ne predstavljamo in se njegovega obstoja zavemo šele, ko mu moramo dati, kar mu pripada. Predvsem lastna življenja, ki jih deželni žolnirji novačijo po cesarstvu in pošiljajo v bitke, katerih razlogov in vsebin niti ne poznamo in se nas v resnici ne tičejo, z izjemo obrambe pred dednim deželnim sovražnikom, Turki, ki nas dvesto let plenijo, posiljujejo, ugrabljajo in morijo. Vendar imamo izdelane načine, da lahko presodimo, kaj je pravično in kaj ne povsem. (Str. 30)