Ime mi je Sarajevo

Žanrdružbeni roman
Narodnostbosanskohercegovska književnost, slovenska književnost
Kraj in leto izidaMaribor, 2022
Založba
Ključne besede Sarajevo, Vojna
Število strani

199

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ime mi je Lana in preživela sem vojno.

V romanu spoznamo zgodbo Lane v različnih časovnih obdobjih. Sarajevo, piše se leto 1992. Lana je le 16 letna deklica, ki jo življenje postavi pred najtežjo preizkušnjo. Kot najstnica, ki se išče, spaja in razdvaja z družbo, doživlja prve ljubezenske izkušnje, se čustveno oddaljuje od staršev, postane ujetnica v okupiranem Sarajevu. Vojna za vedno pusti brazgotine na človeku. Tudi Lani. Vzporedno pa spoznamo Lano v Mariboru, v sedanjem času. Kot partnerico, prijateljico, hčerko. Tudi daleč od vojne ji življenje ne prizanaša. Zgodba nam ves čas odstira vpogled v njene misli, želje, travme, njen pogled na svet. Kljub temu, da si je Lana ustvarila življenje v Mariboru, ji je Sarajevo za vedno zaznamovalo življenje. Tako polno srce Sarajeva ima! Tako je potrebovala to nostalgijo!

Saj ne, da se z Emirjem ne bi videvala. Ampak takrat si ne pripovedujeva spominov. Ali kdo kdaj to sploh počne? Razen na obletnicah valete ali mature, ko ugotavljajo, kako različno se spominjajo istih dogodkov.
Mi smo generacija, ki ne praznuje obletnic valete in mature. Lepo je v tej predmestni gostilni. Nobene zamere. Morje razlogov za zamere. Nekako je vedno najmanj razlogov za ljubezen. Pri ljudeh s preteklostjo. »Torej, nič manj ne pričakuješ kot to, da zadnjih 27 let mislim nate, a ne?«
»Nič manj,« sem rekla. »Saj veš …« Nasmejal se je. »Pošteno,« je rekel Robi. »Zakaj pa si mislil name?«
Emir me je pogledal in si prižgal novo cigareto.
Počasen je in govori tišje kot večina ljudi. Od nekdaj je tako. Nekoč sem mu v šali rekla, da se vse življenje pripravlja postati stari modrec.

Prej je tako mimogrede rekel Robiju, pravzaprav meni: »Z njo je bilo vse v življenju najlepše.«
Ta misel je oblebdela v meni kot sladek vonj.
»Razmišljal sem o tem, kako se vsi spreminjamo … Vsi … Tudi midva … A kljub temu da leta minejo in da te verjetno poznam le takšno, kakršna si bila včasih, vsakič, ko te znova vidim, ugotovim, da si enaka … Drugačna, mogoče. A enaka … »

Sonce je, a ni premočno. Tudi potem ko je ploha oprhala mesto, ni prevroče.

Danes v najinem rojstnem mestu nihče ni mlatil drugačnih.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ime mi je Sarajevo.

Kritike

(1)
Aleksandra Gačić

Novinarka in pisateljica Adriana Kuči je s svojim prvencem Ime mi je Sarajevo (Litera 2022) posegla na področje kompleksnosti vojne, katere posledic ne štejemo le v številu umrlih, kot to ponavadi počnejo statistike s postkonfliktnih področjih, temveč predvsem v tragičnih spominih in travmah preživelih posameznikov. Ime mi je Sarajevo je tako, kljub uvodnemu stavku, da gre za »roman o vojni« v prvi vrsti zlasti psihološki roman, ki govori o »poškodovanih ljudeh«, katerih poškodb navzven ni moč videti.


Roman se začne s poglavjem, datiranim v leto 2019 – tudi sicer je roman, ki znotraj menjajočih se poglavij prepleta sodobno in preteklo perspektivo določen s prostorskimi in časovnimi oznakami – ko je v Sarajevu organiziran Sarajevo Pride, torej prvi shod v podporo LGBTQ+ skupnosti, ki se ga udeležita tudi Lana, glavna protagonistka in prvoosebna pripovedovalka romana ter Emir, ljubezen njenih najstniških dni oziroma kot razberemo kasneje kar ljubezen njenega celotnega življenja. Njuna ljubezen se porodi v 90. letih, v času začetka vojne in kasnejšega obleganja Sarajeva, ko sta oba le nedolžna, življenja željna najstnika, zaznamovana s »trenutkom čistega veselja na samem začetku tragedije«. Mnogo let kasneje, sedaj že kot odrasli osebi v srednjih letih, se tako ponovno srečata, čeprav je njunih vnovičnih in predvsem usodnih srečanj tekom življenja kar nekaj.


Da življenje teče naprej tudi med vojno in med vsemi tegobami, ki jo ta nosi – lakoto, pomanjkanjem, ozeblinam, granatam in seveda tudi smrtjo – priča njun odnos, poln hrepenenja, s čimer pisateljice spretno poseže na raven individualnih zgodb v času kolektivnih tragedij. V individualne zgodbe ljubezni in prijateljstva tako neizogibno poseže vojna, ki prekine mladostniške načrte in sanjarjenja. Amra, Lanina prijateljica, nekega dne tako potoži, da morda z Lano sploh nimata več časa, »ne za ljubezen, ne za študij, ne za življenje«. A medtem ko je ozračje polno apatije, se takratni najstnici Lani dogaja zaljubljenost, ki ne more izpolniti svojega temeljnega poslanstva biti idealna, saj je preddoločena z zunanjimi faktorji konfliktnega področja. A kljub nezmožnosti popolne realizacije Lanine in Emirjeve ljubezni ju hrepenenje po njuni bližini spremlja tudi skozi celotno življenje, ki jima nameni številne izzive.


Lana se kasneje preseli v Maribor, kjer si ustvari novo življenje s »slovenskim možem« Markom, ki sicer navidezno sprejema prostor, od koder Lana prihaja, a ne tudi nje same, saj jo ničkolikorat spomni na »primitivnost ljudi z juga«, na to, da ji je on omogočil lagodnejše življenje in tudi na to, da je kot ženska nesposobna, kar kulminira v čustveno, a tudi fizično nasilje. Lana je v njegovih očeh zreducirana na le še eno »čefurko«, medtem pa se v romanu vse bolj nakazuje Lanin posttravmatski sindrom, ki ga skriva za novo »povojno« identiteto, vzpostavljeno v tuji državi. »Identiteta zamolklih ran in travm« postane Lanin glavni modus operandi, za katerim skriva vse svoje brazgotine in travme.


Roman je na nek način tudi hommage mestu Sarajevu. Gre za spomine na mesto, kakršno je bilo pred vojno, a tudi mesto, kakršno je danes, prežeto z ljudmi, ki ob shodu za LGBTQ+ skupnost protagonistko spomnijo, da nekatere »preteklost ni ničesar naučila«, saj da ne razumejo, da sovraštvo ni nikomur prineslo ničesar.« A Lana se v Sarajevo kljub temu pogosto vrača. »Tragični šarm Sarajeva« je njeno zatočišče, je kopica spominov, je ljubezen in navsezadnje tudi Emir. Sarajevo se tako vzpostavi kot edini kraj, ki kljub dejanskim in figurativnim ruševinah, edini poseduje moč, da v Lani zaceli tisto nezaceljivo.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 198
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 10

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja