“Da, prav imaš, ničesar ne vem. Vse življenje sem živela s tujci, s čudaki brez preteklosti. Vse življenje se je v tej hiši odvijalo izključno od trenutka, ko sem se rodila, kot da pred tem ni bilo ničesar, kot da je vse po vrsti v to hišo iz kljuna spustila kakšna opita štorklja. Vsi kot da so se pojavili od nikoder in se niso nikamor premikali. Na zunaj navidezna skladnost, znotraj pa nič, praznina. Pa tudi kadar sem poskušala, ko sem sploh spregovorila o tistem, kar hočem, se je takoj zamahovalo z roko, prhalo in govorilo: prav taka si kot Greta. Ko sem se kljub vsemu drznila vprašati, kdo, zaboga, je ta Greta, ta črna ovca, so vsi umolknili, nastala je tišina, poslali so me na dvorišče."
Unterstadt
Žanr | družbeni roman, zgodovinski roman |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Radovljica, 2022 |
Založba | Didakta |
Zbirka |
Gostosevci |
Prevod |
Jure Potokar |
Ključne besede | Družina, Družinska saga, Otroštvo, Preteklost, Spomini, Travme, Vojna, Ženske, Zgodovina |
Nevidna zgodovina
Ivana Šojat je pesnica, esejistka, pisateljica in prevajalka. Za svoje književno ustvarjanje je prejela številne nagrade. Roman Unterstadt, ki je izšel leta 2009, je njeno najodmevnejše delo, zanj je prejela književno nagrado Vladimirja Nazorja, nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega za najboljši roman, nagrado Frana Galovića za najboljše prozno delo domačijske tematike in nagrado Josipa in Ivana Kozarca za knjigo leta. Roman se odvija v Osijeku oziroma osiješki četrti Donji grad (Unterstadt), v njem spremljamo usodo štirih generacij meščanske družine nemških korenin, vzporedno z njo pa tudi zgodovino mesta in države. Protagonistka Katarina se vrne v rodni Osijek, da bi obiskala bolno mater, vendar izve, da je ta ravno tisti dan umrla. Družinska prijateljica Jozefina ji v naslednjih dneh razkrije zgodbo njene družine, ki se je v drugi svetovni vojni znašla na ‘napačni strani’, kar je imelo težke in daljnosežne posledice, ki so in še vedno vplivajo tudi na Katarinino življenje. V romanu se prepletajo zgodbe žensk (in njihovih mož in sinov), ki jih poleg krvnega sorodstva povezujejo zamolčane skrivnosti in izguba oziroma iskanje lastne identitete. Iz poglavja v poglavje postaja bolj jasno, da preteklosti (in usodi) ni mogoče ubežati, četudi človek o njej vztrajno molči ali se preseli v tuje mesto, kot je to storila Katarina, tako kot ni mogoče ubežati mrtvim in nerojenim. Dogodki v romanu si ne sledijo linearno, temveč se v retrospektivi postopoma zložijo v celoto, drobce osebnih zgodb in hkrati neznanih oziroma zamolčanih poglavij zgodovine priklicujejo tako Jozefinino pripovedovanje kot tudi razni predmeti, fotografije, pa tudi vonji, zvoki in svetloba. Roman je napisan v bogatem jeziku, polnem slikovitih metafor, v besedilo so vtkane številne nemške besede, zaradi česar roman deluje še bolj avtentično.
Objavljeno: 18.05.2022 11:48:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:31
Nič se nam ne zgodi nenadoma. To sem doumela sinoči, ko sem ležala v babičini postelji in strmela v strop, pokrit s sivkasto pajčevino, na kateri je podrhteval marljiv pajek. Levo od mene je gorela nočna svetilka, ki je na steno metala senco tega histeričnega pajka in je malo bitje spreminjala v nekaj desetkrat večjega in pošastnejšega. Kislo sem se nasmehnila. Če ne bi skrivaj pletli mrež, če se ne bi skrivali v puhaste zapredke, spletene iz teh pravzaprav krhkih mrež, nas ne bi moglo nič presenetiti. Zdi se mi, da bi bilo vse enostavnejše. (str. 135)