Huairapamuške : sinovi vetra : roman
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | Druge književnosti |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2001 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Kolonializem, Mestici, Latinskoameriška književnost, Suženjstvo, Indijanci |
Prevod | Barbara Pregelj |
Zatiranje ekvadorskih Indijancev
V romanu Huairapamuške – Sinovi vetra spoznamo življenje in usodo ekvadorskih Indijancev, ujetih med bedo in hrepenenje. Prisiljeni so se podrediti samovoljnim belim veleposestnikom, ki imajo oblast nad njimi in jih kruto izkoriščajo. Pri tem je v ospredju odnos med predstavniki treh različnih družbenih slojev. Vsak svojo vlogo igrajo belci, neusmiljeni gospodarji, iznajdljivi in vztrajni mestici, potomci belcev in Indijancev, ki znajo izkoristiti ponujene priložnosti ter revni domorodci, zatirani in vdani v usodo. »Huairapamuške« oziroma »pritepenci« je slabšalni izraz za tujce, ki jih je “prinesel hudobni veter”. V romanu sta tako poimenovana Pascual in Jacinto, sinova dvojčka Indijanke Juane in nasilnega gospodarja Gabriela Quintana, lastnika Providencije, ki vzameta usodo v svoje roke. Delo je v izvirniku izšlo leta 1948, slovenski prevod pa smo dobili leta 2001. V knjigi je objavljen tudi slovarček indijanskih izrazov, ki se pojavljajo v besedilu.
Orožje mladih huairapamušk se je zasadilo v staro deblo enkrat, stokrat. Zdelo se je, da se je v rani, odprtih kuščarjevih ustih, pritoževal les. In v vejah, med listjem, v gnezdih brez ptičev, v redkem mahu, v stoletnih lišajih se je ob vsakem udarcu s sekiro oglasilo hropenje prekletstva. (str. 216)