Komančeva luna

Žanrljubezenski roman
Narodnostliteratura ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2020
Založba
Prevod Branka Šnek Oset
Ključne besede Indijanci, Indijanski miti, Ljubezen, Ljudska verovanja, Prijateljstvo, Zločini
Število strani

557

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

18-19 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Prerokba pravi...

Pisateljica posveča ta roman spominu na pleme Komančev, ponosno in pogosto napačno razumljeno ljudstvo, ki so ga belci skorajda iztrebili. Tudi sama je daljna potomka ljudstva Šošoni, ki so predniki Komančev, zato je ta povezava pristna in močna.
V ospredju je ljubezenska zgodba zlatolase belke Lorette in Indijanca iz plemena Komančev po imenu Lovec na volka.
Lovec ima sloves kot najstrašnejši in najbolj prebrisani nasprotnik ameriške vojske. Loretta v strahovitem napadu Komančev izgubi starše in ob tem grozljivem dejanju izgubi dar govora.
Lovec verjame v prerokbo, ki pravi, da bodo boji med Belookimi in njegovim ljudstvom neskončni, kri pripadnikov njegovega ljudstva bo pordečila reke in gore belih kosti bodo stale tam, kjer se je nekoč pasel mogočni bizon. Prerokba pa tudi pravi, da bo k njemu prišlo dekle, s kožo, belo kot luna, z medenimi lasmi in očmi kot poletno nebo. Neko noč, ko je luna sijala na polnočnem nebu, je Lovec prijezdil po Loretto, stricu je zanjo ponudil konje in jo odpeljal v svojo deželo, med svoje ljudi…Preplašena deklica se upira na vse možne načine, toda Lovec verjame, da mu je usojena. Potrpežljivo in nežno skrbi zanjo ter poskuša zanetiti ogenj v njenem srcu. V tem svetu se Loretti povrne glas, ko reši Lovca pred smrtonosno kačo.
Sovraštvo med njima počasi kopni, toda sovraštvo med njunima ljudstvoma ima globoke korenine, ki jih ni moč iztrgati.
Lepa ljubezenska zgodba, kjer se nitke čustev spletajo in razpletajo…Njun dom ni več na zemlji Komančev in ne na zemlji “tosi tivo”, kot imenujejo belce. Komu pripadata? Prerokba pravi…

“Skočil je s konja in stopil k njej. Nagnila je glavo in se poskušala nasmehniti. Njegova pesem nima nič z njo. Zakaj tega noče razumeti?
Hvala, ker si me privedel domov. Ko bom mislila nate, bo moje srce pelo pesem prijateljstva. Vedno, do obzorja in naprej.” (str. 249)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Komančeva luna.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 120
Komentarji: 0
Število ocen: 3
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 7

Dela avtorja