skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Žanrdružbeni roman, vojni roman
Narodnostnemška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2014
Založba
Prevod Slavo Šerc
Ključne besede Arhitektura, Civilno služenje, Meščanstvo, Svetovna vojna 1914-1918, Vojaki, Zgodovina
Število strani

276

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Roman o vojni brez vojne

Roman z naslovom Ginster je delo nemškega pisatelja Siegfrieda Kracauerja, sloneče na avtobiografskih dejstvih, ki si ga je v letih 1926–1928 zamislil kot roman o Nemški republiki. Dogajanje je postavljeno na začetek 1. svetovne vojne, ko ljudje po nemških mestih množično dvigajo pesti v bran Nemčiji in s tem seveda za vojno. Sam naslovni junak, ki je pravkar končal študij arhitekture in išče primerno službo v svojem poklicu, je do vojne zadržan. Skozi vse nadaljnje strani romana se zato na tak ali drugačen način skuša izogniti vpoklicu, na roko mu gredo zdravniki, ki v resnici ugotavljajo, da je za vojsko prešibek, čeprav se po drugi strani takrat, ko ga vendarle vpokličejo, izkaže kot zelo dober strelec. V civilnem življenju prebiva doma pri materi, kateri se zdi sinova udeležba v vojni dolžnost. V hiši živi še stric, zgodovinar, ki piše monumentalno delo o evropski zgodovini. Ginsterju se zdi, da je ukvarjanje s preteklimi stoletji zdaj, ko je nastopila vojna, nekoristno. Tudi sam stric ugotavlja, da njegove raziskave napredujejo vse preveč počasi. Ginster pa se ukvarja z arhitekturnimi načrti, enkrat je to kopališče, nato vojaško pokopališče, čigar načrt je celo nagrajen, a sam Ginster od tega uspeha nima nič. Nazadnje mu poverijo nalogo, za katero pa se mu zdi, da je ne bi smel sprejeti. O romanu so pred nekaj leti v Nemčiji organizirali posebno »branje«, literarni kritiki in novinarji so podajali svoja mnenja. Tako je bilo npr. ugotovljeno, da je Ginster glede na avtorjeve resnične poglede na vojno, zlagan. Drugi pa spet menijo, da je Ginster kot junak sredi vojne, o kateri v romanu ni veliko govora, prikazan kot izrazito neopredeljen, zgolj kot človek, ki se je znašel sredi nečesa, česar ne sprejema, ne postavi pa se tudi izrazito proti njemu. Pasivnost junaka skozi vseh 260 strani je tudi najbolj pogost očitek nekdanjih in sedanjih bralcev. Dogajanja je malo, vsaj takega, ki bi ustvarjalo navidezno napetost in zgodbo »vleklo« naprej. Ginster, junakov vzdevek in pisateljev psevdonim iz časa, ko je bil kolumnist Frankfurtskega časnika, je namreč ime travniške rastline, ki pa ni neka plemenita ali celo zdravilna rastlina, temveč bolj plevel, ki se razrašča zlasti ob železniških tirih, torej nekje na obrobju, kjer nikogar ne moti in se zanjo tudi nihče ne meni. In ravno takšna si želi biti tudi naslovna oseba romana. Nedejaven, zmeraj zunaj dogajanja. Čeprav se skuša vključevati v družbo, »družabni« ljudje kaj hitro ugotovijo, da z njim nimajo kaj početi. Bralcu, vajenemu tekoče pripovedi, bodo morda moteči nenadni miselni preskoki sredi stavkov, ki sprva delujejo nerazumljivo in jih je včasih treba prebrati znova, toda ravno v tem je lahko tudi čar branja. Roman je prevedel znani slovenski prevajalec iz nemščine Slavo Šerc, ki je hkrati napisal tudi spremno besedo.

Rdečkasto-plavo valovanje, tla so pokala. Prvi trenutek je Ginster pomislil, da se je vsa repa samodejno dvignila iz zemlje. Počasi je dojel: mestni gradbeni svetnik je od njega zahteval, naj napiše monumentalno delo, v katerem bi poveličeval zgradbe iz peščenjaka. Knjiga potem ne bi izšla pod Ginsterjevim imenom, temveč pod imenom mestnega gradbenega svetnika, ki zgradb prav tako ni projektiral. Poleg tega so bile tudi zares tako štoraste, da se jim je bilo treba temeljito prikrojiti, ne pa jih samo opisati. Nesmiselne hiše je bilo treba povzdigniti v mojstrovine; za avtorja pa navesti moškega, ki za kaj takega sploh ni bil sposoben; s predstavitvijo samo vzbuditi videz, kakor da moški v svojem poročilu piše o lastnem blišču – Ginster je bil povsem zaslepljen. Privolil je bolj iz strahu, da bi ga, če bi nalogo zavrnil, zopet poslali v vojsko, manj pa iz veselja do naloge, po katere dokončanju bi bila resničnost povsem iznakažena. Tako so govori na slavnostnih banketih ustvarjali ponaredek slavljenca, tako so postopale velike domoljubne besede z ljudstvom, ki se ga niso tikale. Njihova moč je bila grozljiva; tako se je na primer lahko zgodilo, da je imela bodoča monumentalna knjiga o dejstvih, o katerih je pisala, prav. A morda je bilo goljufivo znanje resničnejše kot pa večina ljudi, ki so ga razširjali. Vsekakor pa je bila mogoča predstava, da je dobil obstoj jubilanta svojo vsebino šele z nanj naslovljenimi voščili. Misel na urednika je za Ginsterja povečala čar skrivnega sostorilstva. Dotlej ni še nikdar sodeloval pri kakšnem nespodobnem projektu. Zdaj je vstopil v življenje. V življenje vstopiš z nogami, se mu je posvetilo. Str. 234 – 235.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ginster.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 38
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2