Drobnarije

Na literarni prvenec slovenske gledališke scenografke, režiserke, kostumografke in publicistke ni nujno gledati kot na nenavadno pozen vstop ustvarjalke v polje literature (spomnimo: Meta Hočevar se ponaša s približno polstoletno gledališko kariero), vsaj iz dveh razlogov.

Prvi razlog je, da imamo opravka s spomini, četudi v zelo širokem pomenu besede. Nekaj več kot 60 besedil, razporejenih v tri večje razdelke (Mama, Španski bezeg in Vse je igra) razmeroma neobsežne knjige, se najpogosteje obrača k anekdotičnim dogodkom iz nekega (opisi knjige, ki jih je najti tu in tam nam dajo vedeti, da avtoričinega) otroštva, s čimer Drobnarije vsaj do neke mere sodijo tudi v polje spominske, avtobiografske literature. Seveda se lahko za tovrstno potezo odloči kdorkoli, vendar se zdi, da so tako z založniškega kot tudi literarnega vidika lahko pogosto zanimivejše take, ki v svoje središče postavljajo neko javno osebo, in take, v katerih je mogoče premagati daljše časovno obdobje.

Pomembnejši pa je drugi razlog. Tiste_i, ki ste brale_i zdaj že legendarne Prostore igre (prva izdaja sega v leto 1998), teatrološko delo, ki je v marsikaterem oziru spremenilo dojemanje scenografije pri nas, in nato posegle_i še po Prostorih mojega časa iz leta 2020 (obe izdaji je založilo Mestno gledališče ljubljansko), veste, da je tudi za teoretsko pisavo Mete Hočevar značilno potapljanje v literarno. Ko scenografka govori o razmišljanju o gledališki postavitvi in nam želi posredovati svoja dognanja, to stori tako rekoč z novim umetniškim delom. Povedano drugače: avtorica o umetnosti govori z umetnostjo.

Toda ne gre izključno za samo dejstvo literarnosti v vseh treh omenjenih besedilih, temveč tudi za neke povsem zaznavne podobnosti. Ena izmed njih je zunajliterarna: Drobnarije so tako kot predhodnici (toda žal ne čez celotno dolžino) opremljene z manjšimi avtoričinimi risbami, ki podčrtajo nekatere vsebinske vidike (navadno podrobnosti) besedil. Sorodnost je mogoče najti tudi v pisateljskem zamahu. Drobnarije sestavlja množica navadno zelo kratkih besedil (včasih obsegajo le pol in zelo redko več kot dve strani), ki učinkujejo kot samostojna, vendar se obenem spnejo tudi v večjo celoto. Najprej se to zgodi na ravni manjšega števila besedil, denimo v primerih, ko v dveh ali treh zapisih nastopa očividno ista oseba v isti situaciji, ali takrat, ko se v različnih besedilih pojavi isti specifični predmet. Nato se to seveda zgodi še na ravni celotne knjige.

Podobnost je nazadnje najti tudi na ravni jezika in sloga. Meta Hočevar uporablja razmeroma dostopno in vsakodnevno izrazje, vendar ga pogosto organizira v stavke, ki tvorijo neobičajne povezave in ki jim je mogoče pripisati izrazito eliptičnost. Mogoče je reči torej tudi, da Drobnarije zahtevajo pozorno bralstvo, ki bo svoje branje razumelo tudi kot ustvarjalen proces. Posledično najbrž tudi ni presenečenje, da Drobnarije naši domišljiji pogosto puščajo odprto pot na ravni časovne in prostorske umestitve. Ena in druga sta lahko določeni (eksplicitno se pojavlja na primer Rožnik in neizpodbitno je ponekod določen čas druge svetovne vojne ali vsaj navezovanje nanj), toda zdi se, da gre predvsem za piki na širokem zemljevidu oziroma dolgi časovni premici, medtem ko je okoli njiju dovolj nezasedenega prostora in časa, da je od nas potrebnega nekaj angažmaja.

S povedanim v zadnjem odstavku se Meta Hočevar seveda tudi že povsem odmakne od nekaterih razsežnosti Prostorov igre in Prostorov mojega časa. In če je neka mera odprtosti, celo eteričnosti morda prisotna v izpuščanju označevalcev, tega ni mogoče reči pri impulzu, ki posreduje zgodbe Drobnarij. V marsikaterem oziru bi bilo mogoče reči, da gre za izrazito zgoščene izbruhe spomina, pogosto zavezane nenavadni natančnosti in iskanju podrobnosti.

Nazadnje pa se Drobnarije od predhodnic radikalno odmaknejo z vidika pripovedovalke. Tukaj ne gre za »zdajšnjo Meto Hočevar«, temveč najpogosteje za nek prejšnji, otroški jaz in to je morda vrhunec literarne obdelave, ki smo je deležni v pričujoči knjigi. Pripovedovalka se tako spusti v nek svet preteklosti in ga skuša zreti skozi takratne, otroške oči, kar se kaže skozi nerazumevanje določenih konceptov, pretirano dobesedno razumevanje nekih težje razumljivih pojmov itd. Pri tem ostaja pripovedovalka izrazito intimna, vse se začne in konča »v človeku«, medtem ko zgodovinsko-časovnemu kontekstu ne namenja tovrstne pozornosti. Je pa ta seveda v ozadju in preti ljudem, ki se znajdejo v njem, medtem ko se ukvarjajo z nečim drugim.

Drobnarije Mete Hočevar so tako zanimiv nov korak v avtoričinem opusu, ki posega po najrazličnejših literarnih elementih. In čisto mogoče je, da smo ga ob literariziranosti scenografkinih teoretskih del tudi že čakale_i.