| Žanr | humoristični roman, kriminalni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2025 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Goga |
| Ključne besede | France prešeren, Morilci, Parodija, Romanika, Zgodovina |
Kdo je France Prešeren? Največji slovenski pesnik, eden od vodilnih intelektualcev svojega časa, glasnik slovenskega duha in v romanu Dohtar in Povodni mož literarnega zgodovina Aljoše Harlamova (1983) tudi detektiv, ki to postane po sili nesrečnih zamer. Zgodba romana se začne na poletno noč leta 1835, ko Prešeren, tokrat imenovan zgolj kot Dohtar, krene na enega od svojih pijanskih pohodov in ponesreči zgrmi v Ljubljanico. Naslednje jutro se zmačkan zbudi pred trnovsko cerkvijo in zgrožen ugotovi, da reka ni naplavila zgolj njega, ampak tudi truplo zadavljene ženske. Kdo je morilec? Dohtar ali nekdo drug? Časa za iskanje morilca ni veliko, zato ekscentrični dunajski odposlanec Dohtarju nakloni deset dni, da najde odgovornega zločinca, v nasprotnem primeru pa bo končal za rešetkami. Dohtar krene na enako duhovito, čudaško in srhljivo odisejado skozi enega od najbolj prelomnih obdobij slovenske zgodovine, pri tem pa spoznava nič kaj vzorno ozadje velikega mesta, ki v svojem slepem črevu skriva marsikaj.
Dohtar in Povodni mož je moč brati kot napet kriminalni roman, ki se poslužuje koncepta alternativne zgodovine in drzno meša fikcijo in zgodovinska dejstva, hkrati pa se Harlamov na duhovit način dotika mita o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku. Na tak način roman razbija ustaljene “mite in legende” o Prešernu ter enega najbolj vplivnih slovenskih literarnih umetnikov približa novi generaciji bralcev.
Objavljeno: 10.12.2025 12:43:18
Zadnja sprememba: 10.12.2025 12:43:18
In še dobro, da ni odnehal, ker je nenadoma zagledal njeno krilo tik pred sabo. Skoraj bi stopil nanj. Tako ga je presenetilo, da se je kar ustrašil. Pol koraka pred njim. Ali pa je že hodil po njem? Zvon je hitro utihnil, šumenje se je vrnilo, še glasnejše in močnejše kot prej. Kot da bi prihajalo še od zunaj in se uglasilo z notranjim. Spet je nekam treščil. Tokrat ga je prvič resneje zabolelo. Udaril je s kolkom v nekaj trdega in okroglega.
Spet zvonjenje? Ali ni pravkar nehalo? Slišal je kotaleč trušč, rezek pok, potem pa ga je utopilo šumenje. Je ves ta hrup prihajal od nekod iz njega?
Skušal je obdržati oči odprte. Padale so mu iz težke glave, ki ga je spet gnala naprej in se obenem zibala v ritmu opotekanja. Zdaj je videl, da je krilo zelene barve. Sprane, rjavkasto zelene barve. In ni se več opotekal, ampak je že drsel po njem.Dol, dol po zelenem krilu.
(str. 14)
