Bojevniki

Cristina Morales (roj. 1985) velja za eno najbolj inovativnih in radikalnih peres sodobnega španskega literarnega prostora. Bojevnike je napisala pri svoji sedemindvajsetih v mesecu dni. Hitela je s pisanjem, da bi delo lahko prijavila na literarni natečaj, ki je obetal nekaj tisočakov denarne nagrade. Struktura besedila je hibridna, saj združuje roman in dramsko besedilo. V intervjujih je pisateljica tudi povedala, da je v delo vpletla resnična osebna doživetja, kot tudi izmišljena, nastopajoče osebe so poimenovane s svojimi pravimi imeni. Bojevniki so člani univerzitetne gledališke skupine, ki raziskuje polje gledališke igre kot kritične provokacije, a hkrati ne morejo zanikati, da delujejo pod okriljem državne institucije. Tako vsebina njihove gledališke postavitve kot tudi pričujoče literarno delo odpirata številna vprašanja z osebnega, gledališkega in družbenega prostora : nasilje, pretvarjanje, patriarhat, položaj žensk in mladih, samomor, neoliberalna politika, vloga umetnosti. Pisateljica nanje ne daje odgovorov, temveč zgolj niza možne alternative, pogosto presegajoče splošno sprejete normative. S tem bralca izzove k razmisleku, k zavzemanja lastnih stališč, a hkrati že prebuja dvom v njihovo relevantnost. Provokativno se poigra tudi z odlomki iz dela enega od ustanoviteljev španske fašistične stranke, ki jih položi v usta igralcev na odru kot prezentacijo revolucionarnega naboja mladih, bralcem pa prepusti ali bodo opazili razliko med podrobnostmi desničarskega in levičarskega diskurza. Tako kot sodobna eksistenca tudi branje tega dela vzbuja občutke iskanja in negotovosti.