Blast. 3, Samo piči

Polza tava po prostranem podeželju, “išče” blast in vdira v osamljene domačije, kjer spi in si nabira zalog, vendar je psihološko v vedno slabšem stanju. Ob preblisku samosovraštva si zada globoko rano in pristane v bolnišnici, kjer ga psihiatri zadržijo in natrpajo z zdravili. Po pobegu se spet znajde sam, uživa v poletnih dnevih na prostosti, dokler se neke noči ne zgodi najhujše, neubesedljivo. Takrat mu življenje reši naključno srečanje s Carole in njenim očetom.

Eden največjih imen francoskega (in svetovnega) stripa Manu Larcenet v  tretjem zvezku svojega opus magnum dela z naslovom Blast in podnaslovom Samo piči (La Tête la première, 2012) nadaljuje  pripoved Polze Mancinija o njegovem nenavadnem “popotovanju” v iskanju blasta, nenadnega močnega občutja blaženosti, breztežnosti, popolnosti, ki meji na mistično doživetje. Policista, ki ga držita v priporu, prek dolgih zaslišanj skušata rekonstruirati njegova pretekla kriminalna dejanja ter razumeti razloge, ki so pripeljali do poškodovanja in nezavesti Carole. 

Blast je kljub temačni in surovi vsebini izredno poetičen strip, na katerega je od vseh svojih del Manu Larcenet najbolj ponosen, saj je poleg risb tudi avtor besedila. Ne zanika, da je vanj položil marsikatero avtobiografsko prvino, kljub temu pa delo ostaja fikcija. Slog risbe je prilagojen vsebini, barve so uporabljene zgolj ob doživljanju blasta ali spominjanju preteklosti… Blast je vsekakor vreden branja, saj na izviren način načenja nedotaknjena družbena vprašanja in stigme o psihičnem zdravju, debelosti, nasilju in norosti, občutkih brezizhodnosti in samodestrukciji kot obliki samopomoči.