Danaja Lorenčič

Ana v meni

4,6

(5)

Žanr	avtobiografski roman, problemski roman, spomini
Narodnost	slovenska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2014
Založba	Mladinska knjiga
Ključne besede	Anoreksija nervoza, Doživljanje bolezni, Bolniki, Anoreksija

Število strani

207

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Življenje z anoreksijo

Danaja Lorenčič je živela z Ano – anoreksijo v sebi več kot deset let. Njen življenjski uspeh je tudi po večkrat na dan merila tehtnica. Službena praznovanja, pikniki in povabilo na romantično večerjo so bili zanjo najtežje preizkušnje. Otroška porcija špagetov ji je predstavljala nepredstavljivo goro hrane. Prvič si je priznala, da potrebuje pomoč, ko je tehtnica pokazala 43,8 kilogramov pri višini 1,63 m. Po pomoč se je zatekla k psihoterapiji. Na začetku je tehtnica kljub terapijam kazala isto število kilogramov, saj je Danaja terapijo enačila z obrokom hrane. Iz zornega kota je pospravila sovražnico tehtnico in Ani napisala poslovilno pismo.
Danaji se je uspelo iztrgati iz primeža zlobne prijateljice Ane, anoreksije.
Z branjem Danajine zgodbe, sem pričela razumevati ljudi, ki se borijo s to zahrbtno boleznijo. Verjamem, da bo pomagala tako tistim, ki se borijo z Ano v sebi, kot njihovim svojcem.

Glej tudi:

Prispeval(a): Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

Dan, ko tehtnica ni pokazala želene številke, je morda primerljiv z dnevom, ko narkoman ne dobi potrebnega odmerka. Takrat mi je ob pogledu na izmerjeno težo postalo slabo, počutila sem se tesnobno in poraženo. Težko sem dihala in se spraševala: Kako se je to lahko zgodilo? Kako naj se znebim kilogramov? Najhuje je bilo pozimi, kadar je snežilo in nisem mogla izgubiti kilogramov s tekom. Sčasoma sem odkrila fitnes, kjer sem na traku v zelo hitrem tempu tekla vsaj dobro uro. Prijateljica, ki je včasih šla z mano, je imela nekoč ob pogledu name solzne oči, ker sem bila menda po vadbi zelena v obraz. Počutila se je nemočno, ker ni vedela, kako naj me ustavi in mi pomaga. Ob takšnem odzivu sem čutila krivdo. Včasih sem si resnično želela, da bi lahko s pritiskom na čudežni gumb ustavila svoje življenje in začela znova, brez anoreksije.