Umrem, toda spomin živi naprej : s spominsko knjigo Christine Aguga in spremno besedo Ulle Schmidt

Žanrspomini, življenjepis / biografija
Narodnostšvedska književnost
Kraj in leto izidaTržič, 2005
Založba
Prevod Andrej Hiti Ožinger
Katrin Hillgruber
Ključne besede Sirote, AIDS, Bolniki, Afriška ljudstva, Bolni otroci, Spominske knjige
Število strani

143

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Henning Mankell je švedski gledališki režiser in pisatelj, ki živi med Švedsko in Afriko. V Afriki pomaga uličnim otrokom, sirotam in bolnikom z aidsom. Afriškim uličnim otrokom je posvetil odlično knjigo Šepetalec vetra, navdih za pričujočo knjigo pa je dobil v Ugandi, kjer je delal z otroci in odraslimi, ki so zboleli za aidsom. Bolniki, s katerimi se je pogovarjal, so pisali tako imenovane Memory Books, da bi svojim otrokom in bližnjim zapustili svojo osebno zgodbo in zgodbo svoje družine. Pisatelj se zaveda pereče nevarnosti te bolezni, ki lahko pomeni družbeno in gospodarsko katastrofo. V deželah tretjega sveta si večina ne more privoščiti dragega zdravljenja. Nekdanja nemška ministrica Ulla Schmidt je v spremni besedi h knjigi zapisala, da nas prispevek Henninga Mankella vse “opominja, da je v družbi odgovoren vsak posameznik – ne samo za svojo družino, temveč tudi za druge ljudi, ki se znajdejo v stiski. Ta pomoč je odrekanje brezskrbnemu individualizmu, ki se požvižga na stisko drugih. Kdor ima za življenjsko vodilo zadovoljevanje lastnih potreb, se ne zaveda, da se lahko kdaj tudi sam znajde v življenjskih okoliščinah, v katerih bi bil vesel vsake pomoči drugih.”

Tako se lahko posmehujemo neznanim Afričanom, posmehujemo prav po rasistično. Seveda pa ni neumnost tista, ki povzroči, da si ljudje kondome natikajo na prste. Krivi sta predvsem tradicija in dediščina, ki so ju afriški celini vsilili Evropejci. Krivo je edino zlato pravilo, ki je prevladovalo v štirih stoletjih kolonializma. Evropa je ukazala: Ne misli, samo stori!
Morda se je še kaj tega obdržalo. Toda to ni neumnost ne lenoba. To je evropski pritisk, ki se nadaljuje. Poleg tega je zelo težavno opisovati, kako se je treba zaščititi. V marsikateri afriški državi se o stvareh, ki zadevajo skupno življenje, ne govori. Tam se ne moreš kar meni nič, tebi nič pojaviti, sklicati vaščane, požugati s prstom in si nanj natakniti kondom. Samo zato ker je človek nepismen, mu še ne manjka dostojanstva.
Srečal sem neskončno veliko revnih in nevednih ljudi s takim dostojanstvom, da mu ni kos nobeno dostojanstvo, ki sem mu bil kdaj priča v zahodnem svetu. (str. 59-60)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Umrem, toda spomin živi naprej : s spominsko knjigo Christine Aguga in spremno besedo Ulle Schmidt.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 10
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3

Dela avtorja