Alžirske ženske v svojih sobanah

Assia Djebar oziroma Fatima-Zohra Imalayen velja za eno najpomembnejših alžirskih in severnoafriških avtoric. Pisala je v francoščini, ukvarjala se je tudi s prevajanjem in filmom ter za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade. Slovenski bralci jo poznamo po romanu Ljubezen, fantazija (v izvirniku je izšel leta 1985, v slovenskem prevodu Suzane Koncut leta 2001), njena zbirka kratke proze Alžirske ženske v svojih sobanah pa prinaša besedila, nastala med letoma 1958 in 2001. Razdeljena je na tri dele – Noč Fatiminega pripovedovanja, Danes in Včeraj. Uokvirjata jih krajši avtoričin uvod in daljši epilog, v katerem oriše okoliščine nastanka zbirke in širši družbeno-zgodovinski kontekst, ki ga dodatno osvetljuje izčrpna spremna beseda Katje Zakrajšek. Naslov zbirke se nanaša na znamenito sliko Eugèna Delacroixa.

Avtorica v zgodbah razkriva notranji svet protagonistk, ki živijo zaprte v svojih domovih in so ujete v tradicionalne družbene vloge. Skozi njihove pripovedi dobimo vpogled v njihove misli in čustva – spoznamo jih kot prestrašene in polne dvomov, a tudi kot ponosne in uporniške. Kot takšne so se izkazale zlasti v času revolucije, vendar so bile po njej znova potisnjene v zasebnost oziroma “svoje sobane”. Zgodbe, ki so deloma avtobiografske, so sestavljene iz fragmentov, zanje je značilno prepletanje časovnih ravni in pripovednih glasov. Protagonistke, ki so zelo različnih starosti in imajo tudi zelo različne družbene statuse, se veliko pogovarjajo, pri tem pa jih rado “zanese” v pripovedi oziroma notranje monologe, ki odpirajo različne časovne dimenzije in ustvarijo prepleteno mrežo življenjskih zgodb. Jezik, ki je izrazito poetičen in v velikem kontrastu z iskrenostjo in tudi brutalnostjo vsebine, ni zgolj sredstvo sporočanja, temveč postane orodje samorefleksije in upora. Notranja doživljanja so podana skozi bogate podobe in metafore, a tudi tišino in premolke. Ti simbolizirajo tančico, ki zastira obraze alžirskih žensk. Assia Djebar s svojim pisanjem tančice ne odstre (samo) zato, da bi ženske postale vidne, ampak predvsem da bi tudi mi lahko videli ali vsaj pogledali na svet skozi njihove oči.