Ljudje so množično umirali, tudi zato, ker ni in ni
bilo pomoči. Japonska je bila uničena, vojna je še trajala,
odpirale so se nove in nove rane, preživeli prebivalci stra-
teško izjemno pomembne Hirošime pa so umirali pri ži-
vem telesu. Dobesedno. V napadu je že prvi dan umrlo
65 izmed 170 zdravnikov, kolikor jih je premoglo mesto.
Večina ostalih je bila ranjenih. Od 1.780 medicinskih se-
ster jih je bilo 1.654 mrtvih ali tako hudo ranjenih, da so
same potrebovale pomoč, namesto da bi jo lahko nudile.
Proti bolnišnicam, ki niso bile do tal porušene, so se nekaj
dni po napadu kot zombiji zgrinjali umirajoči in krvaveči
ljudje. Ljudje, ki niso vedeli, kaj jih je doletelo. Ljudje, ki
so svojo prekleto usodo sprejemali tako stoično, da tega
preprosto ni mogoče racionalno razložiti.
Tanimoto je v časopisih
bral, da se ZDA in Sovjetska zveza vztrajno vzpenjajo po
strmih stopnicah zastraševanja. Oba s Čiso sta kot hibakuše
dobivala zdravstveno rento in imel je skromno pokojnino
Združene japonske cerkve. Živel je v prijetni hišici z radiem
in dvema televizorjema in imel vzdržljiv Mazdin avtomobil;
izdelan je bil v Hirošimi. Preveč je jedel. Vsak dan je vstal
ob šestih zjutraj in se eno uro sprehajal s svojim puhastim
psičkom Čikom. Nekoliko so mu pešale moči. Njegov spo-
min je tako kot spomin sveta postajal luknjast.
Duhovniki so izmenoma stopali na zaboj
in pridigali. Ker so imeli ljudje tako malo razvedrila, se je
vedno zbrala množica, celo nekaj panpan deklet, kakor so
rekli prostitutkam, ki so ponujale svoje storitve ameriškim
vojakom. Jeza številnih hibakuš, ki so jo sprva stresali nad
Američani, ker so vrgli bombo, se je zdaj komaj opazno
obrnila proti lastni vladi, ker je pahnila državo v prenaglje-
no in na propad obsojeno vojno. Pridigarji so govorili, da
je nesmiselno kriviti vlado; da je up japonskega ljudstva v
kesanju za grešno preteklost in veri v Boga: »Iščite najprej
Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to bo postavlje-
no pred vas. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel
sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«
Naslednje jutro je Šigejukiju telefonirala mama in mu po-
vedala, da se ji zdi oče čuden. Ko je prišel tja, je bil dr. Fudži
mrtev.
Zdravnikova vdova je nasprotovala obdukciji. Šigejukiju
se je zdela potrebna, zato se je zatekel k zvijači. Očeta je
dal odpeljati v krematorij; še isto noč so ga pri zadnjih vra-
tih odnesli in preselili v prostore Komisije za žrtve atomske
bombe na vrhu hriba vzhodno od mesta, ki so jo vodili Ame-
ričani. Ko so opravili avtopsijo, je šel Šigejuki po poročilo.
Očetove organe je našel razporejene po različnih posodah,
obšel ga je nenavaden občutek zadnjega srečanja in je rekel:
»Tukaj si, oto-čan – tukaj si, očka.« Pokazali so mu, da so
očetovi možgani atrofirali, debelo črevo je bilo povečano, v
jetrih pa je bila kot žogica za namizni tenis velika rakava
tvorba.
Posmrtne ostanke so upepelili in pokopali na zemljišču
templja budistične ločine Džodo Šinsu Lotusova noč blizu
materine družinske hiše v Nagacuki.
SLEDIL je žalosten konec zgodbe tega hibakuše. Družina se
je sprla zaradi njegove dediščine in mati je tožila sina.
Hirošíma je v preporodu v popolnoma novo mesto po
atomski bombi dobila enega od najbolj kričečih zabavišč-
nih središč na Japonskem – območje, na katerem so more-
bitne goste vabili in jim mežikali velikanski neonski napisi
z imeni pivnic, hiš z gejšami, kavarn, plesnih dvoran in
registriranih javnih hiš. Nekega večera je dr. Fudži, ki se
ga je prijel sloves puraboja ali plejboja, vzel mlečnozobega
dvajsetletnega sina Šigejukija, ki je bil takrat med napor-
nim študijem medicine začasno doma, s sabo v mesto, da
bi mu pokazal, kakšen mora biti pravi moški. Stopila sta
v stavbo z orjaškim plesiščem, ob katerem so na eni strani
stala dekleta. Šigejuki je povedal očetu, da ne ve, kaj naj
naredi; šibile so se mu noge. Dr. Fudži je kupil vstopnico,
izbral posebno lepo dekle in rekel Šigejukiju, naj se ji pri-
kloni, jo pospremi na plesišče in zapleše, kot ga je naučil
doma. Dekle je prosil, naj bo nežno z njegovim sinom, in
odnesel pete.
DR. FUDŽI ni trpel nikakršnih posledic preobsevanosti in
očitno je menil, da je najboljše zdravilo proti duševni škodi.
ki mu jo je morda povzročila bomba, užitek. Hibakušam, ki
so imeli radiacijske simptome, je v resnici priporočal redne
odmerke alkohola. Bil je uživač. Do pacientov je bil sočuten,
vendar ni verjel v naporno delo. V hiši si je dal urediti ple-
sišče. Kupil je biljardno mizo. Rad je fotografiral in uredil si
je temnico. Igral je ma-džong. Zelo rad je vabil tujce. Pred
spanjem so ga medicinske sestre masirale in mu včasih da-
jale zdravilne injekcije.
Nekoč ji je neki starec na smrtni postelji tako živo opisal,
kako je nekoga zabodel v hrbet in ga gledal izkrvaveti, da se
jí je zdelo, kot da je priča dejanju. Čeprav morilec ni bil kri-
stjan, mu je sestra Sasaki povedala, da mu bo Bog odpustil,
in umrl je pomirjen. Neki drug starec je bil tako kot marsika-
teri kjušujski rudar pijanec. Držal se ga je sloves nizkotneža;
družina se mu je odrekla. V domu se je z usmiljenja vredno
vnemo trudil vsem ustreči. Prostovoljno je nosil premog iz
shrambe in nalagal v peč. Imel je cirozo jeter in opozarjali
so ga, naj ne sprejema dnevnega odmerka decilitra in pol
žganja, ki so g v Vrtu sv. Jožefa milostno odredili nekdanjim
rudarjem. A ga je vseeno pil. Ko je nekoč ob večerji bruhal
za mizo, mu je počila žila. Umiral je tri dni. Sestra Sasaki je
bila ves čas ob njem, držala ga je za roko, da bi umrl, vedoč,
da ji je v življenju kdaj ugodil.
Ugotovila je, da je njen največji dar sposobnost pomagati
mirno umreti oskrbovancem. V Hirošimi je po napadu vide-
la toliko smrti, videla je, kako nenavadno se vedejo ljudje,
ko jih smrt stisne v kot, da je zdaj ni nič več presenetilo
ali prestrašilo. Ko je prvič bedela pri umirajočem oskrbo-
vancu, se je živo spominjala noči kmalu po eksploziji, ko
je nemočna in v neznosnih bolečinah ležala na prostem ob
mladeniču, ki je umiral. Vso noč se je pogovarjala z njim
in se zavedela predvsem njegove prestrašene osamljenosti.
Zjutraj ga je videla umreti. Ob smrtnih posteljah v domu
je bila vedno obzirna do te grozne samote. Umirajočemu je
zelo malo prigovarjala, vendar pa ga je držala za roko ali se
ga samo dotaknila, in ga s tem pomirila, da je ob njem.
Bela krizantema, ki je lahko sprejela štirideset sirot, je sta-
la blizu ameriškega vojaškega oporišča; na eni strani je bilo
vadišče za vojake, na drugi pa hiše častnikov. Ko se je začela
korejska vojna, sta bili vojašnica in sirotišnica polni. Včasih
je kaka ženska prinesla dojenčka, katerega oče je bil ame-
riški vojak, ni pa povedala, da je mati sama – navadno jo je
priateljica prosila, naj zaupa otroka sirotišnici. Živčni mladi
vojaki, nekateri belci, drugi črnci, ki so se brez dovoljenja
izmuznili iz oporišča, so ponoči pogosto prihajali prosit, da
bi videli svoje otroke. Hoteli so občudovati njihove obraze.
Nekateri so našli matere in se poročili z njimi, čeprav morda
niso nikoli več videli otrok.
Sasaki-san so se smilili matere, med katerimi so bile pro-
stitutke, in očetje. Te je dojemala kot zbegane devetnajst ali
dvajset let stare fante, poslane v vojno, ki je niso imeli za
svojo, so pa kot očetje čutili prvinsko odgovornost – ali pa
so imeli vsaj slabo vest.