Vsakič, ko že menimo, da smo našli, kar smo iskali, sprevidimo, da se motimo. Svoj ideal imamo nenehno pred očmi, a se ga nikakor ne moremo dotakniti: takoj ko se mu za kratek čas približamo, se nam izmakne, in le upamo lahko, da so njegovi koraki vsaj za spoznanje krajši od naših, kajti le tako ga bomo nekoč morda vendarle dosegli. Prav zato je sleherna umetnina zgolj osnutek tiste, ki šele prihaja.
Kipariti ni prav nič težko. Le drugo za drugo moraš počasi odstraniti plasti zgodb in anekdot, ki ne služijo ničemur, dokler ne prideš do tiste, ki se tiče nas vseh, tebe, mene, tega mesta in te dežele, zgodbe, ki je ni mogoče še bolj pomanjšati, ne da bi jo pri tem poškodoval. In prav v tem trenutku moraš odložiti dleto.
Otroke si želim samo, če jih bom lahko imel s tabo. S tabo bi rad imel veliko otrok. Rad bi gledal, kako ti raste trebuh in kako prvič držiš najinega otroka. In rad bi te gledal, kako jočeš, ker si tako noro srečna. In zvečer bi rad stal pred otroško sobo in gledal, kako zibaš najine otroke in jim poješ uspavanko. Nič druga si ne želim bolj kot to, da bi iz tebe naredil mamo.
Strup, zasejan med ljudstva, ki so dotlej mirno skupaj živela, se je širil z enako hitrostjo kot kuga in povzročil še večje gorje. Za to vrsto epidemije ni bilo nobenega lazareta. Blaznost je napadla ume in rodila se je moda, slast ločevanja narodov, vsak se je želel osamiti in se zapreti v enojezično državo.
Bila je posebna ljubezen do kmečkega življenja, katerega temelja sta rodnost in plodnost. Bilo je tudi nasilje, ki ga ta dva pojma zahtevata: melioracija zemljišča zahteva močne in večkrat neusmiljene sile. Oranje je nasilje. Nasilje je s sekiro podirati drevesa, nasilje je z rovnico ruvati plevel. Rojevati otroke je nasilje, vzgajati jih je trd boj, modro upravljati pomeni pristajanje nič manj kot odrekanje. To je bilo življenje zame.