Poslušati sočloveka pomeni, da mu ponujamo svobodo za zalet, pomeni, da se mu posvetimo, da si za vse večne čase v spomin vseh čutov vtisnemo dragega človeka, da bi si ga naši prsti, oči, ušesa, vse telo zapomnili do tolikšne mere, da nam ga v umu ne bo zasenčil, razkrojil že najbližji pripetljaj.
Mar nisem z leti in vse bolj težkim korakom, z bolj utrujenimi nogami, vse večja ljubezen do hoje? Nekoč bo zadnji sprehod. Neka pot bo poslednja. Nekemu vdihu ne bo sledil noben drug zajem zraka in pljuča bodo potem samo še spala.
Podplati ne bodo več poljubljali tal.
Telo bo odloženo, telo bo prepuščeno zemlji.
Zato se, dokler je v meni še ljubezen, z mislijo, ki ni misel besed, z mislijo, ki je misel biti, poganjam naprej, hlastam za razdaljo, jo manjšam z vsakim korakom.
Aleš Šteger