Od trenutka, ko prvič pišeš, se pravi, vzameš pero v roke in z znamenji na papirju razparaš svet, nosiš stigmo na svojem čelu. Norčevanje ali občudovanje, nič te ne bo več od tega odvrnilo. To ni nikakršna reakcija žlez, to ni nikakršen izmislek možganov. To ni nikakršno srbenje. To je vse ali nič.
"Moja terapevtka pravi, da smo ljudje kot veleblagovnice. Vsaka veleblagovnica ima svojo izložbo in svoje skladišče, svojo klet. Seveda ne more vsak človek v tvojo klet, bolj normalno je, da vidijo samo tvojo izložbo. Ampak ti pa moraš vsake toliko v svojo klet, saj sicer nimaš ničesar dati v izložbo. In zaredijo se ti ščurki in podgane."
/…/Ljudje, ki te ne poznajo dovolj, da bi jih spustila dlje od izložbe, niso pomembni. In to je večina ljudi."
/…/ Ker se obnašaš, kot da so ljudje to, kar imajo v svojih izložbah. So pa to, kar imajo v kleteh. Zato nehaj primerjati svoje kleti s tujimi izložbami."