Plastenje s(r)amot

V posteljo so me spravili moji rahli živci. Odkar me je pred leti oplazila blaga možganska kap, slabo kontroliram agresivne misli, gre za vrsto obsesivno kompulzivne motnje. Kot rahlo introvertirana osebnost jezo le redko obračam navzven, ampak jo tlačim vase. Agresivne impulze zavračam z vsemi močmi, a se ob vsakem tovrstnem poskusu ti le še okrepijo in namnožijo v moji glavi, jeza potem hitro preraste v bes. Toliko se obvladujem, da misel ne prerase v dejanje, toda nasilni prizori se vrtijo pred mojimi očmi brez konca in kraja, krvni tlak mi hitro poskoči na dvesto, celo dvesto petdeset in več. Potem ni druge rešitve kot intravenozna zdravila in pomirjevala.

(Štefan Kardoš, str. 48 – 49)

Na polovici poti sem bila, ko nenadoma nisem več čutila leve polovice telesa. Roka je bila tujek, čutila sem jo, a kot da ni moja. Pred očmi so mi poplesavali črni krogi, izginjali, se spet vračali. Na levi strani očesa sem videla svetleče pikice, ki so me spominjale na kresničke v majski noči. Poti nisem mogla več nadaljevati. Vrtelo se mi je. Obležala sem in strahoma čakala, kaj se bo zgodilo.

(Jožica Atelšek, str. 98 – 99)