| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2020 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Ključne besede | Odnosi med spoloma, Odnosi v družini, Osamljenost |
Agata Tomažič je diplomirala iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV. Zaposlena je bila sprva pri Delu, od leta 2002, kjer je pisala reportaže in bila članica uredniške ekipe štirinajstdnevnika Pogledi. Potem pa se je zaposlila na ZRC SAZU, kjer se ukvarja s promocijo raziskovalnih vsebin. Prevaja iz angleščine in francoščine, pretežno leposlovje in humanistiko. Osrednja tema, ki se vleče skozi vseh sedemnajst kratkih zgodb, bi lahko bila, kot je omenila tudi Ana Svetel v svoji spremni besedi samost in vdanost v usodo Glavni junaki se večkrat znajdejo na točkah, ko bi lahko kaj spremenili, pa v to, da se kaj da spremeniti, ne verjamejo več. Življenjske izkušnje in pretresi nas zaznamujejo in tako kot odrasli včasih obstanemo na mestu. Ne verjamemo več, da se nam lahko zgodi kaj lepega, da bi se lahko stvari končale v naše dobro, da bi nam kdo lahko pomagal, da bi nas kdo lahko imel rad. Začnemo verjeti, da za ta svet nismo dovolj dobri in da bo naravna selekcija opravila svoje. Seveda tudi ne verjamemo več nikomur od ljudi, ne v naši bližnji, ne v malo bolj oddaljeni okolici. Morda nas edino otroci, s svojo vero v to, da je vse mogoče, zbudijo iz otopelosti. Pa nas otroci, ki jih včasih lahko imamo, včasih pa ne, lahko osrečijo? Kaj ali kdo nas sploh lahko osreči? Kaj bi bilo potrebno, da bi po tem, ko v življenju nekajkrat trdo pristanemo, spet začeli verjeti v to, da je svet okoli nas lahko tudi lep? Morda pa bo jutri vendarle čas za presenečenja in spremembe. Pa smo na njih pripravljeni? V enem svojih intervjujev je Agata Tomažič dejala, da bo na koncu vse v redu, tudi kadar se zdi, da gre vse narobe. Prav tako je dejala, da je brati srečne zgodbe o srečnih ljudeh vendar dolgočasno. In morda je to, da gre vse narobe, najbolj prav. Ker se na ta način naučimo živeti. Naučimo se živeti s tistim, kar je v nas in na kar smo, med tem ko se dogajalo življenje, že davno pozabili.
Objavljeno: 28.09.2021 07:00:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:19
“Ko sem stopila na plano, je sonce že utonilo za obzorjem, po ulici ob obzidju pa se je počasi razlival mrak. Nelagodje, ki se mi je ugnezdilo v želodcu, me ni hotelo zapustiti, ravno nasprotno: v tem občutljivem času dneva, ko svetloba bije boj s temo in vedno izgubi, v somraku entre chien et loup, kot mu rečejo Francozi, se je samo še razraslo. Mrak je postajal vse gostejši, prižgale so se ulične svetilke, daleč doli na morski plošči so migotale luči redkih ladij, ki so rezale zimsko morje. Razmišljala sem o minljivosti, o tem, da nič ni večno in da pravzaprav nikoli ne veš, kdaj se bo vse končalo. Da je vse zapisano propadu in koncu in da tudi sreča samo v pravljicah traja večno.” (str. 89)
![Naslovnica: Zgodbe iz Urugvaja : [antologija sodobne urugvajske kratke proze]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/04/94921-200x300.gif)
Samo nasmeh je bolj grenak
Agata Tomažič, ena naših najvidnejših pisk kratke proze v zadnjih letih, je po zbirki Česar ne moreš povedati frizerki (2015) bralcem ponudila še podobno radoživ nabor, naslovljen Nož v ustih. Še vedno velja, da njeni protagonisti niso ravno dobrovoljčki, ki bi se veselili jutra vsakega novega dne, prej obratno, ampak – kdo od nas pa zares je? Na ta račun bo užival vsaj bralec, ki bo v tej knjigi našel veliko – gre za kar sedemnajst zgodb – razlogov za zadovoljstvo, prav vsaka pripoved je namreč tako neobičajno običajna, da skoraj sili na smeh.
Gotovo ste se kdaj znašli na večerji pri tašči in tastu, pa ste iz vljudnosti pojedli tudi hrano, ki vam ni najljubša? Se polili s kavo v najbolj neprimernem trenutku? Svojemu partnerju diskretno namignili, da je nocoj spil že dovolj? Ali pa požrli kakšen problematičen komentar na račun svojega dekleta, da bi se izognili prepiru, se morda zlagali svojemu otroku zavoljo ljubega miru? Ne literarni kritiki ne pisatelji nismo psihologi, a če ste vsaj na kakšno od vprašanj odgovorili pritrdilno, se, tako se zdi, še kar dobro spopadate z življenjem.
Nekoliko slabše gre junakom, podobnim slehernikom, ki jih usoda – kot povprečnež zobotrebec – preizkuša v svetu te kratkoprozne zbirke. Mladi socialist Primož se bo že potrudil, da bo pojedel taščino torto, čeprav je alergičen na jagode, bogatunski tast pa nanj, a njegovo dekle se bo le s težavo rešilo bolestne navezanosti na lastnega očeta (Nož v ustih). Gospa Adela bo naredila vse, da bo njen svetovljanski videz – »popravila si je kašmirski šal, ki ga je kupila pri mongolskih pastirjih« – odražal njene liberalne nazore, ne bo pa svoje garsonjere oddala Sirijcu (Pravična trgovina). Meščanska protagonistka, ki se ji obeta besedni dvoboj z vaškim seksistom, se raje zlaže, da je njen mož tetraplegik, kot da bi artikulirala svojo osamljenost (Drva), druga junakinja se bo morala morda nekoč sprijazniti z dejstvom, da ne bo nikoli mama, a vmes mora sprejeti še, da jo njen partner vara s prijateljem (Naravna selekcija). Avtorica se skratka pri literarnem očrtu izrazito bolečih življenjskih izkušenj zlepa ne izčrpa, saj poglobljeno reflektira različne tipe odnosov – med njimi ljubezenske in družinske, odnos do materinstva, staranja in osamljenosti, do tujcev, do živali …
Skupni imenovalec njene literarne raziskave je bržčas proučevanje odnosa sodobnega posameznika do sebe, pri čemer največkrat ugotavlja, koliko energije smo pripravljeni vložiti v to, da bi se uprli vsaki spremembi in zavrnili odgovornost za skupni (družbeni) napredek. Največkrat se to kaže skozi vrhunsko upodobljene groteskne prizore, v katerih se junaki predajajo gromkemu smehu, ko bi vsak drug človek najraje kričal od groze, kdaj drugič prek situacij, ki se zgolj na drugi ali tretji pogled izkažejo za tako žalostne, protagonisti pa za tako nemočne – npr. ostareli gospod je popolnoma prepričan, da na obvoznici vsi vozijo v napačno smer, le on ne (Prava smer) –, da je za kakršenkoli preobrat na bolje že dolgo prepozno. K bizarni atmosferičnosti zgodb ključno prispeva avtoričina sposobnost poigravanja s perspektivo pripovedi, ki največkrat ostaja tretjeosebna, a personalna, še bolj pa njen gibek, domala razposajen jezikovni izraz, ki – poln naravnost filmičnih opisov in diskretnih referenc na druga umetniška dela – zavajajoče vabi v sproščenost, čeprav bo bralec v kratkem soočen s popolno odsotnostjo empatičnosti med protagonisti.
O slednjem priča nazadnje tudi premišljena naslovnica zbirke Nož v ustih, na kateri kuhinjska miza, ki naj bi vabila k skupnemu obedu in domačnosti, priča predvsem o hladu in sterilnosti. Tudi ljudje in odnosi navsezadnje nis(m)o nujno taki, kot s(m)o videti na prvi pogled, in podobno je z odličnimi večpomenskimi naslovi zgodb (denimo še Organski odpadki, Prehranjevalna veriga, Mora ...) Agate Tomažič, ki namesto moraliziranja vedno izbere ironijo. Samo nasmeh je bolj grenak.