Apostol brazilskih Indijancev : misijonar Janez Madon – oče Serafin Goriški

0,0

(0)

Žanr	življenjepis / biografija
Narodnost	slovenska književnost
Kraj in leto izida	Koper, 2020
Založba	Ognjišče
Ključne besede	Brazilci, Slovenski misijonarji, Misijonarji, Indijanci, Brazilija, Domorodna ljudstva

Število strani

117

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

50 let v Braziliji - zgodba slovenskega misijonarja

Janez Madon (1829-1918) se je rodil v revni kmečki družini. Odločil se je za redovniški poklic in si kot kapucin izbral ime Serafin Goriški. Ko je bil star okrog 30 let, je odšel kot misijonar v Brazilijo. Deloval je med domorodnimi ljudstvi v deževnem pragozdu. Ni bil le duhovnik in misijonar, prebivalce je učil poljedelstva in raznih obrti, ustanavljal je šole, gradil naselja in cerkve in si predvsem prizadeval za spoštljiv odnos do prvotnih prebivalcev Brazilije, njihove pravice in dostojanstvo. Zato je bilo trn v peti belim veleposestnikom, med katerimi so bili posebno grabežljivi Nemci. Knjiga je skrajšan življenjepis 450 strani dolge biografije z naslovom “Apostolski misijonar oče Serafin Goriški”, ki jo je leta 1982 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal duhovnik in pisatelj Ludovik Ceglar.

500 izv.

Prispeval(a): Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

“Ozemlje je bilo za evropske pojme neprehodno. Po njem so se z neko naravno lahkoto gibali le Indijanci in pragozdne živali. Indijanci so v pragozdu doma. Žene prenašajo tovore, za njimi pa hodijo možje, oboroženi z lokom in puščicami, da preženejo ali pobijejo divje zveri, če jih srečajo. Puščico je treba pognati naravnost v srce, da je zver takoj mrtva, sicer gorje lovcu. Nevarni so tudi divji prašiči, ki napadajo v skupinah. Žro koruzo in sladkorni trs ter delajo veliko škodo v nasadih. Ko je oče Angel z delavci gradil novo pot, je neki Indijanec šel na lov, da bi priskrbel kaj mesa. Ubil je divjega prašiča. Tedaj je pridirjal iz goščave trop prašičev. Lovec je urno splezal na drevo, prašiči pa so spodaj začeli glodati deblo, toda na njegovo srečo so kmalu odnehali in se izgubili v pragozd. V pragozdu so bile še druge živali, ki človeku niso nevarne, delale pa so veliko škodo na njivah in nasadih, ki sta jih misijonarja z delavci s tako težavo obdelovala.
Velika nadloga v pragozdu je tudi razne vrste mrčes, mravlje in komarji. V gostih oblakih se spustijo na človeka in mu silijo v nos, usta in ušesa. Misijonarja sta spričo vseh teh težav in nadlog veliko trpela. Pogosto sta, sama vsa bolna in slabotna, nudila zdravstveno pomoč svojim ljudem.”
(str. 36-37)