Poslednji deseti bratje

Obsežna epska pripoved z močnimi avtobiografskimi koreninami, govori o slovenski povojni emigraciji. Pisana je v tehniki kolaža, v kateri se prepleta 21 zgodb in usod Slovencev, ki jih v romanu ne določajo imena ampak njihov poklic. Vse zgodbe pa kot nit povezuje zgodba o desetnici Marjetici, ki se dogaja v nekdanji Panoniji, kmalu po naselitvi naših prednikov, Slovanov.

Zgodbi o desetnici Marjetici sledimo skozi popravljanje krtačnih odtisov, ki jih vsak večer po končanem napornem delu ureja avtor, na svojem domu v La Boci, predelu Buenos Airesa.

Skozi vse zgodbe se srečujemo z vprašanji zadoščevanja desetih bratov. V nobeni zgodbi ni želje po maščevanju, pač pa le iskanje globljega smisla begunstva, ki ga najdejo v vztrajanju in zvestobi. Trpljenje desetih bratov ne zlomi, ampak utrjuje in jim predstavlja pot k osebnemu zorenju. Njihove usode povezuje ljubezen do življenja, s katerim bogatijo tiste, s katerimi se srečujejo in tako vplivajo tudi na njihovo življenje.

Roman ponuja v razmislek tudi dejstvo, da udarci usode niso nujno nekaj slabega, saj omogočajo, da človek preko njih spozna svojo resnično moč.