| Žanr | mladinski roman, socialnorealistični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2003 |
| Založba | Locutio |
| Zbirka |
Srh |
| Ključne besede | Avanturistična književnost, Sociologija, Življenje |
Izredno berljiv in napet mladinski roman odlične pisateljice Janje Vidmar je zasnovan kot »počitniška« grozljivka, saj se v njem dogajajo srhljive stvari (skale srkajo kri, v kleti svetilnika zabetonirane človeške kosti ipd.) Družina se odpravi na izlet na otok Kološevo, kjer najamejo ladjico, barkačo, da bi odpluli. Sredi plovbe jih zajame nevihta in čez kar nekaj časa jih morje naplavi na Otok Morča, čigar ime pomeni smrt. Tu se srhljive prigode šele začnejo. Ampak … svetilničar, s katerim so imeli še kako opravka na Morči, je prispel na Kološevo pred njimi. Odlična srhljivka iz tako imenovane zbirke Srh je več kot samo počitniško branje. Po nedokončanem študiju v Ljubljani je avtorica v Mariboru na Pedagoški fakulteti diplomirala iz mladinske književnosti ter pedagogike. Po izobrazbi je profesorica slovenskega jezika in pedagogike. Je članica Društva slovenskih pisateljev, članica upravnega odbora tega društva in hkrati predsednica Sekcije za mladinsko književnost pri Društvu slovenskih pisateljev in pobudnica nagrade desetnica, ki je bila prvič podeljena leta 2004. Na Slovenskem je znana kot avtorica mladinske realistične proze, ki se uvršča na področje socialno-psihološkega romana.
Objavljeno: 13.04.2020 15:52:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:12
“Denis, stisni se k meni!” je zaukazala sinu z nenaravno visokim glasom. “Mami …” je zatrepetal in ji obraz zakopal na prsi, ki so se ji sunkovito dvigale in spuščale. Kaj in Žan sta se objela, Berta so zakrivali tršati moški, ki so ga polagali na nosila. Mišice so se jim napele in uplahnile, ko je do njih doprl prijazen, dobrotljiv glas zavaljenega svetilničarja: “Kako ste? Ste imeli varno plovbo?” Do pasu nag in v mokrih hlačah, ki so se mu lepile na debela stegna, je stal med privezi, z rokami, prekrižanimi v naročju, in z iskreno naklonjenostjo strmel vanje. Njegova odrezana glava je bila k vratu prišita z velikimi križnimi vbodi. “Zares me veseli, da se znova srečamo! Kako ste že rekli, da ste potovali?” (str. 110)
