| Žanr | fantastični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
| Založba | Litera |
| Ključne besede | Arheologija, Čas, Fantje, Kitara, Kokoši, Ljubezen, Nadčutno doživljanje, Očetje in sinovi, Odraščanje, Potovanje v času, Puščave, Pustolovščine, Resničnost, Smrt, Življenjska obdobja |
Glavno osebo romana, fanta Benjamina, spoznamo julija 1998, ko ima 14 let. Temeljna beseda, skozi katero nam v prvoosebni pripovedi Benjamin že v prvem poglavju razkriva bistvo svojega življenja, je “nekoč”. V Benjaminovem svetu je nekoč razumljen dvojno: kot nekoč prej in kot nekoč pozneje. Dvojna časovna dimenzija je temelj romana, v katerem se prepletata dve zgodbi: pripoved odraščajočega fanta, ki si želi zapustiti domače okolje z očetovo smrdljivo kokošjo farmo, ker ga izjemno privlačijo vesolje, pustolovske knjige, puščava s piramidami in zgodba mladega odraslega moškega, radovednega pustolovskega arheologa, raziskovalca neznanega skritega sveta. Delo je razdeljeno na tri poglavja, tri obdobja Benjaminovega življenja. Prvoosebni pripovedovalec je vedno Benjamin sam, le na dveh ključnih mestih, ki naj zaradi nevarnosti kvarnikov in sledenju skrivnostnega vzdušja romana ostaneta skrivnost, se pripovedovalec spremeni. Čar romana ni samo v domiselnih načinih prehajanja iz enega časa v drugi, pač pa tudi v sobivanju številnih realnih, skoraj dokumentarnih ali tehničnih detajlov in Benovega nadčutnega dojemanja sveta. Obe dimenziji se brez brazgotin zlijeta v odlično sožitje, besedilo, kjer nas presenetijo spomini na prihodnost, potovanja skozi čas brez časovnega stroja, padanje v časovne luknje … roman, v katerem lahko sočustvujemo z odraščajočim otrokom in realnimi problemi njegove družine ali sodelujemo pri napetem iskanju izgubljenega mesta v puščavi, popestrenim z ljubezensko zgodbo. Dve časovni dimenziji, preteklost in prihodnost, in njuno prelivanje v človeški zavesti nista edina neznanka, ki se ji avtor s svojim peresom približuje – v romanu se dotakne tudi bližine smrti, vprašanja zanesljivosti človeškega dojemanja sveta, ugibanja, kaj je resničnost in kaj samo njen odsev, dileme o tem, ali lahko človek posega v svojo usodo in jo poskuša spremeniti ali naj ostane samo pasivni opazovalec lastnega življenja. Nedvomno zabavno, na trenutke ganljivo in hkrati napeto branje, ki z nepričakovanimi obrati ponuja različne interpretacije.
Objavljeno: 25.03.2019 08:09:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:48
Najprej je bila tema, nič drugega. Ne vem, kako dolgo je trajala, vem le, da je bila okrog mene in v meni. Časa ni bilo. Potem sem iz daljave zaslišal zvok. Glasbo. V valovih, bližajočo se, nato odmikajočo. Nekakšno zvončkljanje, ki ga je spremljalo šumenje vode. Kot pljuskanje valov na obalo. Zdaj so se mi za malenkost razprle oči, v drobno režo, in vame je zasijala zlata barva. Tema je izginila. Potem se je svetloba obarvala mavrično, vzvalovila je, kot valovi morje. Nad modro gladino se je širilo rumeno obzorje, ki je prehajalo v rdečino, spodnji del mavrične slike pa je bil zelenkasto siv. Tam je morje dosegalo obalo, tam sem bil jaz. (str. 13)
