Dobre knjige
3011 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Zgodbe
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Zdeněk Svěrák

Zgodbe

Kranj, Narava, 2013

Št. strani: 124


Prevod: Nives Vidrih


Žanr: kratka zgodba

Narodnost: češka književnost

Smeh in jok sta si na začetku podobna.

Igralec, humorist, scenarist, pisatelj, učitelj in radijski urednik Zdenĕk Svĕrák je slovenskim bralcem znan po dveh slikanicah (Gospod Klobasnik in gospod Špila ter Očka, ta je bila pa res prima), odrasli bralci pa lahko od leta 2013 uživamo ob njegovi zbirki kratkih zgodb s preprostim naslovom Zgodbe. To je zbirka desetih zabavnih zgodb, kjer so protagonisti navadni ljudje, ki počnejo posebne stvari. Od drugih ljudi se razlikujejo po kakšni posebni navadi (npr. v zgodbi Přemku Baštyřu v spomin), nenavadnih sposobnostih (Ruslan in Ljudmila), usodno ljubeznijo (Ruševec), življenjskih zadregah (Vroča nedelja) … zgodbe se odvijajo v igralskem okolju (Gledalka, Snemalni dan), literarne osebe so igralec, gledalka, mehanik, voznik kamiona, fotograf, upokojeni voditelj televizijske glasbene oddaje … Pripovedovalec je največkrat prvoosebni, zgodbo pripoveduje eden od njenih protagonistov, v zgodbi Ruslan in Ljudmila je to kar pisatelj sam. Vse zgodbe so prepojene s humorjem, komičnimi nesporazumi; politično kritična ost, ki jo pri starejših čeških avtorjih nehote pričakujemo, je v groteskni preobleki prisotna le v zgodbi Ivanka in Lenin. Višek češke samoironije je v tej zbirki v zgodbi Vltava, za katero še najbolj velja ugotovitev, ki jo je v spremni besedi k Horničkovi knjigi Dobro skrita violina (na str. 6) zapisala prevajalka Helena Stubelj: ”Ker češki narod še danes veliko bere, večina današnjih Čehov pozna skoraj vse češke legende in zgodovino, tako, da pisatelji lahko omenjajo legende ali se kadar koli sklicujejo na zgodovinska dejstva.” Zanimivo je, da Svĕrák prav v zgodbi Vltava omenja Miroslava Hornička, ki ponudi še eno zanimivo razlago, kaj je hotel skladatelj povedati “s to končno glasbeno piko” skladbe Vltava. Knjiga, napisana z veliko posluha za drobne človeške zadrege, s polnim odrom zanimivih ljudi, njihovih prigod in tragikomičnih medosebnih razmerij. Zbirka zgodb, ob kateri je nemogoče ostati resen.



Odlomek iz knjige

Napisal ji je nekaj razglednic, ker je na razglednici prostora samo za nekaj besed in ni nevarnosti pravopisnih napak. Ko na nobeno ni odgovorila, se je odločil, da se ji bo izpovedal v pismu. Še dobro, da je s tem pismom prišel k meni. Prav ubogo je bilo. Tako vsebinsko kot glede pravopisa. Vi ste Poljak, Zbyšek, pa ne bi naredili toliko napak: »Karnaprej se te vzpominjam. Sploh neveš kako rat bi te videl. Čebi hotela bi si najdel delo v Pragi. Lahko bi voziu tovornjak ker mam za to ispit ali kot taksist pa bi zaslužu. Ti bi študirala in jas bi Te preživlau. Otpiši mi, kajnaj naredim ker sem brez tebe obupan kot v mojem živlenju še nisem biu in mi gre use narobe. Glejda otpišeš!!!« Te napake me niti ne bi tako motile, čeprav so pričale o tem, da so bile moje ure češčine zaman. Bolj sta me motili grozljiva naivnost in prazno upanje, ki ga temu fantu ni bilo mogoče izbiti iz glave. Jaro, poba nesrečni, to ni dekle zate, sem mu rekel. To je bila samo poletna nevihta, ki jo je sprožila zadušljiva pripeka. In mavrica. Lepa je bila, vendar je ni več. Nevihta se je unesla, šla je mimo, tako moraš gledati na to. Postala bo doktorica ali profesorica, o čem bi se vidva ob večerih pomenkovala? Da si zamenjal olje? Ali gumo? Ampak vse je bilo kot bob ob steno. /…/ Oglasila se je njena mama. Rekel je, tukaj Jarda in ali bi lahko dobil Jindřiško na telefon. Mama pa je nekam slabo prikrila slušalko, tako da je slišal, česar ne bi smel. En Jarda, je pridušeno rekla mama. Mojbog, to je tisto teslo, ki mi kar naprej piše, je odgovorila Jindřiška. Povej mu, da me ni doma. Da sem šla študirat v tujino. Recimo v Moskvo. In mama je potem to Jardi tudi povedala.

(str. 27-28)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Več o avtorju (v angleščini)
link Več o avtorju (v češčini)


Predmetne oznake: Humor, Češka kratka proza


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 29.10.2018 8:33:42
Zadnja sprememba: 29.10.2018 8:33:42
Število ogledov: 472