Brez imena

Roman Brez imena je poseben predvsem zato, ker v njem nihče od vpletenih nima imena. Kar povzroči dvoje: po eni strani smo do bolečine romanesknih likov nekoliko manj sočutni. Ker se, kot govori tudi uvodni citat Tima Parksa, besede zdijo manj škodljive, če niso povezane z imeni. Takšna nevtralna brezosebnost pa po drugi strani deluje tudi grozljivo intimno in vključujoče, saj si je še toliko lažje predstavljati, da bi bili neimenovani oče, deček ali mati del našega sveta ali, zakaj pa ne, mi sami.

Pisatelj v središče romana postavi fanta, ki ga starša v najbolj občutljivih letih pustita na cedilu. Ne zato, ker bi svojemu otroku namenoma želela storiti kaj žalega, pač pa, kot se to v življenju rado zgodi, težave pridejo kar same od sebe. Roman ju tako ne obsoja, prej pokaže, da za vsakim potrtim otrokom stojita najmanj dva podobno ranjena odrasla človeka. Ker slednja ne znata rešiti lastnih težav, sprejemata odločitve, s katerimi povzročita le še več bolečine sebi in bližnjim. Tudi ali predvsem mladostniku, ki se ne zna braniti drugače kot s serijo še bolj neproduktivnih obrambnih mehanizmov.

Oče se noče sprijazniti s tem, da je star, medtem ko mama ne zmore ali preprosto noče živeti brez partnerja. Vse to usodno zaznamuje že tako ali tako občutljivega otroka, ki posledično mora odrasti, še preden podoživi svoje otroštvo. Fantova negotovost, zaprtost vase, apatija in kasneje takšne in drugačne odvisnosti kažejo na to, kako pomembno je, da za otroka skrbita ne ravno oče in mati, pač pa vsaj en čustveno zrel in tudi sicer priseben človek. Zaradi svoje ranljivosti fant postane lahek plen najrazličnejših kvazi vzornikov: vrstnikov, trenerja, mimoidočih lepotic, ki pa ga le še dodatno prizadenejo.

Zgodba se kot kaka grška tragedija z vse hitrejšo naglico stopnjuje k dokončni katastrofi, ki pokaže, do kam vse lahko mladega človeka pritira občutek zapuščenosti. Avtor fantu ne prizanaša s težkimi križi in težavami: slednji tako postane žrtev pedofila, prodajalec heroina, brezdomec, nasilnež, narkoman ipd. Po nadvse intenzivnem zaključnem delu romana pa fant nazadnje doživi, če smo že pri tragediji, tudi nekakšno katarzo. Sklene namreč, da bo – vsaj zdi se tako – usodo lastnega življenja vendarle vzel v svoje roke.

Začeti na novo ni mogoče brez smisla in tega je podobno kot v kopici drugih Virkovih romanov moč najti v ljubezni. Ker odraščajočega dečka svet, v katerem živi, očitno ne potrebuje, postaja vse bolj razdražen, zdolgočasen in vase zaprt. Njegova želja po naklonjenosti, ugajanju in pripadnosti ostaja kar naprej spregledana in zavrnjena, to pa ga vodi v občutek nemoči; svet brez ljubezni je namreč absurden kraj brez smisla, v katerem se hobiji, šola in vsakdanji problemi vrstnikov zazdijo bedasti in otročji. Posebej prepričljiv je v tem smislu odprt zaključek romana, ki v takšni brezupni situaciji ponovno pokaže možnost novega začetka. V dekletu, ki mu želi pomagati, fant namreč začuti sorodno dušo, ki bi ga nazadnje vendarle utegnila videti in vzljubiti točno takega, kot je – in svet se takoj zdi za deset odtenkov lepši.

Ko se je torej že zdelo, da med nami odraščajo samo še pridne Gaje, nadebudni košarkarji in otroci priseljencev, pijancev in čudakov, katerih življenje je tako že od samega začetka obsojeno na propad, roman Janija Virka ubere srednjo pot in pokaže, da se lahko tudi fantu iz povsem običajne družine življenje čez noč tragično zaplete. In kar je še pomembneje – tudi razplete, če se je za to pripravljen potruditi.

Roman, ki opisuje drugačno, težko otroštvo z resničnimi problemi in težavami, je predvsem dobrodošla tolažba mladim z resnimi problemi. Pa tudi opomin odraslim, da med nami še vedno živijo otroci, ki zaradi takšnih in drugačnih okoliščin odraščajo v svetu ostrih robov, samote in težkih preizkušenj.