Dobre knjige
4803 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Na tleh je nastalo morje Očem prijazna knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:3









Marko Matičetov

Na tleh je nastalo morje

Žirovnica, Medium, 2018

Št. strani: 53


Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

O ljubezni v oklepajih - za ljubitelje

Marko Matičetov z novo zbirko poezije ponovno preseneča in očara. Njegove pesmi so izvirne, domiselne, nepredvidljive, občutene. Čeprav strnjene v malo besed zadenejo v srce in prebudijo podobe, čutenja in čustva. Tokratna zbirka se ponaša z zelo premišljeno in urejeno strukturo. V vsaki od štiridesetih pesmi je devet verzov, od katerih je prvi verz tudi naslovni verz. Zanimivo je, da je vsak drugi verz v oklepaju - kar nam daje občutek ritma in valovanja. Pesmi pripovedujejo zgodbo o ljubezni, hrepenenju in bolečini razhajanja, o samoti in notranjem svetu in ponovno odkriti umirjenosti. Seveda brez Brazilije in Mehike ne gre :-)



Odlomek iz knjige

Na tleh je nastalo morje.

Nad tlemi.
(Tako visoko.)
Pod nebom.
(Tako globoko.)
Iz morja.
(Sva prišla.)
Na kopnem.
(Sva.)



Cobiss povezava


Ključne besede: POEZIJA, MORJE


Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 11.7.2018 9:48:01
Zadnja sprememba: 13.7.2018 14:26:13
Število ogledov: 2046



Kritike

Poezija Marka Matičetovega je ena bolj prepoznavnih in samosvojih v slovenskem prostoru. Zaznamuje jo izrazit, koračni ritem in v (odsekano) misel ujeti verzi, ki se neradi pretočijo v naslednjega, saj tam že čaka naslednja misel in potem naslednja in naslednja, vse do konca pesmi. V takem pesniškem načinu je nekaj usodnega in nezadržnega, sredotežnost, od katere ni moč pobegniti, podobno kot ni mogoče pobegniti od (utripa) življenja. Čeprav pesem deluje strogo, vztrajno koraka v večjo bivanjsko razprtost oziroma k resnici, ki osvobaja.


V avtorjevi četrti zbirki Na tleh je nastalo morje tovrsten, domala vojaški ritem zazveni v vsej svoji surovi moči. Verzi so sila kratki, najpogosteje dvo- ali trobesedni, vsi, tudi naslov, se končujejo s piko, vsak drugi verz pa je še dodatno zaprt/zaklenjen v oklepaje. Opisana zunanja podoba pesmi se zdi v precejšnjem kontrastu z vsebino, ki je vnovič ljubezenska, ubeseduje namreč širok čustveni lok, ki se pne nad partnerskim odnosom od vzhoda/zaljubljenosti na eni strani do zahoda/razhoda na drugi. Pravzaprav je pred nami zbirka poslavljanja, v katerem dobita svojo priložnost tako spomin na doživeto bližino kot tudi bolečina osamljene sedanjosti. 


O usodnosti takšne ljubezenske izkušnje navsezadnje namiguje tudi domala svetopisemski naslov zbirke, ki evocira zlasti Genezo. Pesmi tudi dejansko delujejo kot nekakšno poročilo o nastanku sveta, in to kar dvojnem – najprej sveta dvojine, po vesoljnem potopu pa tudi sveta (vnovične) ednine. Silovitost čustvene pretresenosti bodisi v pozitivno bodisi negativno smer je, kot smo pri pesniku vajeni, posredovana z minimalnimi sredstvi – ob že omenjeni formalni strogosti je to predvsem skrbna izbirka podob, motivov, simbolov, tudi referenc, ki v siceršnji pesemski skoposti delujejo kakor balvan na čistini ali čer sredi morja. 


Po vesoljnem potopu.


Je morje spet.
(Pred obalo Tuluma.)
Ribe so spet.
(V vodi.)
Majev ni več.
(V ruševinah.)
Jaz sem še.
(Tukaj.)


Vsaka beseda, vsaka podoba v pesmi ima svojo težo in, zdi se, tudi svoje (ne)sluteno ozadje. Kakor da se za vsakim verzom razpre globina (morja/oceana) - predzgodba in hkrati prostor rojstva, prerojevanja. Prav v tej zgoščenosti pa tiči tudi protislovje, tako značilno za poezijo Marka Matičetovega; naj bodo pesmi še tako kratke, motivno in miselno zjedrene, jih doživljamo kot vrh (ledene) gore, z njimi vtopamo v bivanjsko mogočnost, na katero navsezadnje napeljuje vzporejanja intimnega doživljanja z velikimi kulturami ali civilizacijami, kot so majevska, azteška, pa tudi aktualno brazilska, mehiška, oziroma z zgodovinskimi dogodki, kakršna je smrt Leva Trockega. Braziliji, ki se je že v prejšnji zbirki vzpostavila kot simbol ljubezni/življenja, se tokrat pridruži Mehika, tako da tudi na tej ravni zbirko doživljamo kot prosto nadaljevanje. 


 


Tukaj sem pozabil.


Na Brazilijo.
(V Mehiki.)
Tukaj bom pozabil.
(Nate.)
V Xochimilcu.
(Na Noetovi barki.)
Pijemo na življenje.
(Noe, Abraham in Marko.)


 


Pesmi tudi zaradi dvojne oblike – z oklepaji in brez njih – delujejo izrazito dialoško, kot da bi se že znotraj same pesemske strukture srečevale različne silnice, tiste, ki izhajajo iz preteklosti, in tiste (v oklepaju), ki opisujejo zatečeno stanje in se tudi že usmerjajo v prihodnost in osvobajanje. Tako se zbirka kot celota počasi, vendar neustavljivo iz ljubezenske preobraža/razširja v bivanjsko, ko bolečina izgube še ni zaceljena, je pa sprejeta in postane del življenja. Navsezadnje tako interpretacijo sugerira tudi Zabeležka o avtorju ob koncu knjige: »Premalo je, če rečem, da so te pesmi pesmi o mojem življenju. Te pesmi so moje življenje.«


Na tleh je nastalo morje je neizprosna zbirka, kot je lahko neizprosen le korak stran, v neznano, vendar prav zaradi tega premikanja je navkljub težkim občutkom pred nami bivanju zavezana zbirka, ki že napoveduje (sončni) žar, ki ga srečamo v naslednji avtorjevi pesniški knjigi Sonce na balinišču (2020). 

Diana Pungeršič, 30. december 2022