Svetilnik : roman v podobah

Pisatelj Ivek se iz Izole preseli v Piran, kraj svojega otroštva. Napisati hoče roman o svetilniku na Punti. Išče samoto, ki je nujna za sanje in za delo. Za štirinajst dni najame sobo v hotelu. V mestu srečuje prijatelje in znance. Obuja(jo) spomine; tudi ob pivu, seveda. Prebira dve veliki knjigi, kamor je zadnji svetilničar pisal delovni dnevnik. Večkrat obišče zapuščeni svetilnik, ki je bil nekoč tudi dom za svetilničarja in njegovo družino. Tam se sreča s prijatelji, ki so že pokojni – seveda, obiščejo ga v sanjah, v sanjarijah, v spominih. Pride tudi Adam, oseba iz enega od prejšnjih romanov. Zre na morje, veliko razmišlja. Na pol avtobiografski roman, napol roman o pisanju romana; delo, v katerem so Pirančani imenovani s pravimi imeni: Sime, Vinko, Dušan, Ksenija, pokojni Matjaž … in še veliko drugih. Vzdušje v mestecu ob morju začutimo tudi skozi besede: te so iz pomorskega žargona, narečne, pogovorne, pa tudi v številnih opisih dogajanja na morju, na nebu, v hišah, na strehah, po ulicah, na pomolu in v gostilni.