V vsaki stvari je ženska

Marko Matičetov je eden tistih avtorjev, ki zase pravi, da je rojen dvakrat: prvič na dan rojstva in drugič na dan rojstva pričujočega prvenca. Od prve izdaje je na spisku več njegovih pesniških, kot so: Sonce na balinišču, Na tleh je nastalo morje, Brazilija = Brasil, Lahko noč iz moje sobe, Brazilija, Boš videl idr. Sicer pa eden redkih, ki svojo poezijo izgovarja “na glas in na pamet, strastno in nenasitno”, kot pravi zase. “Pisati pesem ni pravi izraz. Ustvarjati jih. ustvarjati jih iz globine sovjega telesa, iz vulkana svojih besed,” pridoda avtor. Sicer pa pesniška zbirka, predana zvenu, naslovljena po pesmi Tulia Furlaniča Ženske, ženske izraža njegov mladostni pogled na svet. Zaljubljenost v žensko alias poezijo je posebna, eksistencialna, metaforična, samoironična. V pesmih strasti vrejo iz globin. Dvigajo ženskam krila. V pesmih se naseljuje južno sadje in mladec gleda ženske in morje. In ja, saj vemo: ‘besede so iz notranje lepote.’ Pesnik ustvarja planet notranjosti, prepreden z občutji, “človeku sem podoben manj/ kot vetru, ki v brezveterju nastaja.” Njegova popolna ženska je gola do pasu na peneči obali. Z razgaljenimi prsmi in našobljenimi ustnicami, z dolgimi lasmi. A pesnik ve: resnica se vedno skriva drugje.