Dober dan, žalost

“Nisem odgovorila, samo sebe sem preveč sovražila zaradi te drame, ki sem jo uprizarjala, a je nisem mogla več ustaviti. Povečerjali smo. Na terasi sem v razsvetljenem pravokotniku, ki ga je metala luč skozi okno jedilnice, videla Annino roko, dolgo, živahno roko, kako je tipaje poiskala očetovo. Pomislila sem na Cyrila, želela sem, da bi me objel, tu na tej terasi, polni škržatov in lune. Želela sem si, da bi me nekdo ljubkoval, me tolažil, da bi se pomirila. Oče in Anne sta molčala: pred seboj sta imela ljubezensko noč, jaz pa Bergsona. Poskušala sem zajokati, se smiliti sama sebi, vendar zaman. Že Anne se mi je smilila, kakor da bi vedela, da jo bom premagala.” (str. 50)