skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Otok modrih delfinov

Žanrmladinski roman
Narodnostliteratura ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 1994
Založba
Ključne besede Deklice, Lov, Morje, Otoki, Pustolovščine, Samotni otoki, Življenje
Število strani

119

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Zgodba govori o mladi ženski iz indijanskega plemena Ghalas-ate, ki je med 1835 in 1853 sama živela na otoku La Isla de San Nicolas.
Njeno pleme se je na ta otok naselilo okrog leta 2000 pr. Kristusom. Belci so ga odkrili šele leta 1602. Indijanci so živeli sami in ločeni od sveta, dokler jih ni z otoka s škunerjem odpeljal kapitan Hubbard. Deklica, ki so jo kasneje poimenovali Izgubljena ženska s San Nicolasa, pa je skočila v morje. Ko so jo mornarji 18 let kasneje našli, ji je družbo ji je delal le pes. Oblečena je bila v krilo iz zelenih kormoranovih peres. Sporazumeti se ni mogla več z nikomer, saj je pleme Ghalas-ate že izumrlo, drugi Indijanci pa niso razumeli njenega jezika. Avtor se je v tem delu skušal približati njenemu vsakdanjemu življenju, izzivom, strahovom, razmišljanju. Tako je na privlačen način obnovil zgodbo dekliške Robinzonke.
Knjiga je prevedena v več jezikov, še danes pa zgodba te deklice vzbuja zanimanje in tudi na youtubu lahko najdete kar nekaj prispevkov na to temo.





Prevod dela: Island of the blue dolphins. , Pisateljev dodatek: str. 115-116.

“Ladja belih mož ni priplula niti tisto pomlad niti poleti. Vseeno sem vsak dan, ne glede na to, ali sem bila na predgorju ali sem nabirala školjke med skalami ali pa sem popravljala kanu, oprezala za njo. Enako sem oprezala za rdečo aleutsko ladjo.
Nisem vedela, kako bi ravnala, če bi prišli Aleuti. Lahko bi se skrila v jamo, v kateri sem si naredila zalogo hrane in vode in ki je bila obdana z gostim grmovjem ter dostopna samo z morske strani. Aleuti niso uporabljali tega studenca in sploh niso vedeli zanj, ker je bil eden bližje njihovemu taborišču. A lahko bi prišli po naključju do jame in potem bi morala biti pripravljena na beg.
Zato sem popravljala kanu, ki sem ga pustila na rtiču. Pogledala sem tudi na kraj, kjer so bili skriti drugi kanuji, a vsi so bili izsušeni in razpokani. Pa tudi pretežki so bili za dekle, kot sem bila jaz.
Bibavica je medtem skoraj zasula kanu in potrebovala sem nekaj dni, da sem ga izkopala iz peska. Ker je bilo toplo, se nisem vračala v hišo na predgorju, ampak sem si kuhala kar na peščenem rtu in spala v kanuju, kar mi je prihranilo precej časa.
Celo ta kanu je bil pretežak, da bi ga lahko z lahkoto potiskala v vodo in iz nje, zato sem se odločila, da ga skrajšam. Zrahljala sem deske, porezala kite in stopila smolo, ki jih je držala skupaj. Potem sem z ostrimi rezili, narejenimi iz črnega kamna, ki ga je bilo najti na nekaterih krajih na otoku, obtesala deske tako, da so bile pol krajše, in jih povezala nazaj z novo smolo in novimi kitami.
Ko je bilo delo opravljeno, kanu ni bil več tako lep kot prej, a zdaj sem ga lahko na enem koncu dvignila in ga potisnila v valove.
Ves čas, ko sem popravljala kanu, kar je trajalo večino poletja, je bil Rontu ob meni. Spal je v senci kanuja ali pa tekel po rtu gor in dol in podil pelikane, ki so se tam zbirali zaradi bližine veliki ribjih jat. Nikoli ni ujel nobene ptice, poskušal pa je, vse dokler mu ni jezik visel daleč iz gobca.
Hitro je dojel, kako mu je ime in mnogo drugih besed, ki so mu nekaj pomenile. Zalawit, na primer, ki je naša beseda za pelikana, in naip, ki pomeni ribo. Pogosto sem se pogovarjala z njim in pri tem uporabljala te besede, in tudi mnogo drugih, ki jih ni razumel, prav kot da bi govorila komu iz svojega ljudstva.
‘Rontu,’ sem imela navado reči, kadar mi je ukradel posebno ribo, ki sem jo ujela zase, ‘povej, zakaj si tako lep pes, zraven pa tak preklemanski tat?’
Nagnil je glavo najprej na eno in potem še na drugo stran, čeprav je poznal od vsega le dve besedi, in me gledal.”
(str. 63-64)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Otok modrih delfinov.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 284
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 5