Žanrdružinski roman (tudi rodbinski), vojni roman
Narodnostfrancoska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2016
Založba
Ključne besede Vojna, Psihične travme, Francozi, Družinski prazniki, Družinski odnosi, Vojne žrtve
Prevod Tanja Lesničar-Pučko
Število strani

198

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Še en obraz krutosti vojne

Družinsko praznovanje v Franciji, nekje »bogu za hrbtom«. Rojstni dan in upokojitev. Navzoči so sorodniki, bratje, sestre, svaki, svakinje, bratranci, sestrične. Slavljenka Solange zaradi ljubega miru in osebne vesti povabi tudi brata Bernarda, imenovanega Žerjavica, čeprav si, tako kot vsi ostali, njegove navzočnosti najmanj želi. In res. Prav on je tisti, ki na praznovanju povzroči škandal. Revež brez denarja, vidno zaznamovan s pijačo, sestri podari dragoceno broško. Ljudje okoli njega zahtevajo pojasnilo. Sestri je nerodno in sram jo je. Na srečo je zraven bratranec Rabut, ki Bernarda najbolje pozna. Prvi se spomni, kako je Bernard pred davnimi leti krivil svojo mamo, češ da mu je vzela že prislužen denar pod pretvezo mladoletnosti. Zdaj ko je mati v domu za ostarele, ji ta denar ukrade. In da bi bila mera polna, po praznovanju fizično obračuna še s sestrinim sodelavcem alžirskega rodu in njegovo ženo. Ima prav ali ne? Zakaj tolikšne zamere do sorodnikov še po mnogih letih? V drugem, tretjem in četrtem delu romana, katerega časovni okvir je vsega osemnajst ur, kot pripovedovalec nastopi bratranec Rabut, že tako poln zamer do Žerjavice, ki pa je skupaj z njim služil vojsko v Alžiriji. Takrat, ko je bila ta severnoafriška država še francoska in jo je bilo kot takšno treba obdržati. Tudi s silo, če ne gre drugače. Vojna, o kateri pripoveduje Rabut, oziroma jo povzema po pričevanjih še enega soborca, je kruta, kakršne so pač vojne na sploh. Še posebej za Bernarda, ki je bolj občutljiv in dojemljiv od drugih. »Kaj sploh delamo tukaj, komu smo potrebni?« se sprašuje. Ko ima vsega dovolj in meni, da mu je ušla še ženska, Francozinja, s katero se je rad družil, izzove prepir z nič hudega slutečim Rabutom. Ne samo kazen, ki sledi, zlomi ga tudi vojaški poraz, ki se zgodi ravno takrat. Spozna, da znajo biti domačini zlovešče nevarni, kadar bi se radi otresli tujcev. Bernard-Žerjavica je do konca potolčen. Če si domišlja, da ga je doma opeharila lastna mati (v resnici gre bolj za revščino in neizobraženost celotne rodbine), mu zločini, ki jim je priča v Alžiriji, dokončno omračijo um. Pripoved, kakršno si je nemogoče zamisliti zgolj iz vsakodnevnih poročil o najrazličnejših vojnah.

Glej tudi:

A njegovo telo se je nagnilo naprej in njegove razširjene roke so se stegnile daleč naprej, roke, katerih pesti še niso bile stisnjene, ampak nasprotno, razprte kot sestradane živali, nad katerimi kot da ni imel prav nobenega nadzora, tudi sam zbegan, ko jih je videl tako proste, močne, delujoče, iztegujoče se proti Chefraouiju, ki se je umaknil nazaj, presenečen, videti je bilo razdraženost, jezo, še bolj se je umaknil, ne malo, za dober meter, skoraj iz gnusa, da se ga Bernardove roke ne bi dotaknile, odurno, vonj po pepelu, vse do črnih nohtov. Žerjavica – ni mogoče tako smrdeti po zažganem lesu – in ta umazanija, ti nohti, ti živo rožnati koščki kože, do živega, in ta smrad, v tistem trenutku skoraj bolj preteč kot iztegnjene roke. A tudi pogled. A tudi telo, ki se je nagibalo naprej.
Pa tudi besede.
str. 30

***

In kasneje, v postojanki, tistim, ki niso vedeli, govorijo le o prahu in tišini, muhah, ki so že napadle truplo, in tudi o podrobnostih, vseh tistih podrobnostih, s katerimi je mogoče okrasiti svojo pripoved, le da bi odložili trenutek, ko je treba pokazati in povedati – oni v jedilnici so hitro dojeli, da jim nekaj prikrivajo, resnico, torej, ne zdravnikove smrti, niti tega ne, da je umrl nedavno, šele prejšnji večer ali celo danes zjutraj, ampak kako povedati fantom, ki so čakali, še vedno tako nejeverni in še nič jezni, le radovedni, v tistem rahlem strahu ali bojazni, ki ju držita budne in napete v njihovi radovednosti, a še ne pretreseni in besni, kakršni bodo potem, ko bodo izvedeli.
Jim reči: bil je živ, ko so mu to naredili.
str. 120

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Moški.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 2
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi