Dobre knjige
2854 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Moški Google - slike
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Laurent Mauvignier

Moški

Ljubljana, Založba/*cf, 2016

Št. strani: 198


Prevod: Tanja Lesničar-Pučko


Zbirka: Kaif
Žanr: družinski roman (tudi rodbinski), vojni roman

Narodnost: francoska književnost

Še en obraz krutosti vojne

Družinsko praznovanje v Franciji, nekje »bogu za hrbtom«. Rojstni dan in upokojitev. Navzoči so sorodniki, bratje, sestre, svaki, svakinje, bratranci, sestrične. Slavljenka Solange zaradi ljubega miru in osebne vesti povabi tudi brata Bernarda, imenovanega Žerjavica, čeprav si, tako kot vsi ostali, njegove navzočnosti najmanj želi. In res. Prav on je tisti, ki na praznovanju povzroči škandal. Revež brez denarja, vidno zaznamovan s pijačo, sestri podari dragoceno broško. Ljudje okoli njega zahtevajo pojasnilo. Sestri je nerodno in sram jo je. Na srečo je zraven bratranec Rabut, ki Bernarda najbolje pozna. Prvi se spomni, kako je Bernard pred davnimi leti krivil svojo mamo, češ da mu je vzela že prislužen denar pod pretvezo mladoletnosti. Zdaj ko je mati v domu za ostarele, ji ta denar ukrade. In da bi bila mera polna, po praznovanju fizično obračuna še s sestrinim sodelavcem alžirskega rodu in njegovo ženo. Ima prav ali ne? Zakaj tolikšne zamere do sorodnikov še po mnogih letih? V drugem, tretjem in četrtem delu romana, katerega časovni okvir je vsega osemnajst ur, kot pripovedovalec nastopi bratranec Rabut, že tako poln zamer do Žerjavice, ki pa je skupaj z njim služil vojsko v Alžiriji. Takrat, ko je bila ta severnoafriška država še francoska in jo je bilo kot takšno treba obdržati. Tudi s silo, če ne gre drugače. Vojna, o kateri pripoveduje Rabut, oziroma jo povzema po pričevanjih še enega soborca, je kruta, kakršne so pač vojne na sploh. Še posebej za Bernarda, ki je bolj občutljiv in dojemljiv od drugih. »Kaj sploh delamo tukaj, komu smo potrebni?« se sprašuje. Ko ima vsega dovolj in meni, da mu je ušla še ženska, Francozinja, s katero se je rad družil, izzove prepir z nič hudega slutečim Rabutom. Ne samo kazen, ki sledi, zlomi ga tudi vojaški poraz, ki se zgodi ravno takrat. Spozna, da znajo biti domačini zlovešče nevarni, kadar bi se radi otresli tujcev. Bernard-Žerjavica je do konca potolčen. Če si domišlja, da ga je doma opeharila lastna mati (v resnici gre bolj za revščino in neizobraženost celotne rodbine), mu zločini, ki jim je priča v Alžiriji, dokončno omračijo um. Pripoved, kakršno si je nemogoče zamisliti zgolj iz vsakodnevnih poročil o najrazličnejših vojnah.



Odlomek iz knjige

A njegovo telo se je nagnilo naprej in njegove razširjene roke so se stegnile daleč naprej, roke, katerih pesti še niso bile stisnjene, ampak nasprotno, razprte kot sestradane živali, nad katerimi kot da ni imel prav nobenega nadzora, tudi sam zbegan, ko jih je videl tako proste, močne, delujoče, iztegujoče se proti Chefraouiju, ki se je umaknil nazaj, presenečen, videti je bilo razdraženost, jezo, še bolj se je umaknil, ne malo, za dober meter, skoraj iz gnusa, da se ga Bernardove roke ne bi dotaknile, odurno, vonj po pepelu, vse do črnih nohtov. Žerjavica – ni mogoče tako smrdeti po zažganem lesu – in ta umazanija, ti nohti, ti živo rožnati koščki kože, do živega, in ta smrad, v tistem trenutku skoraj bolj preteč kot iztegnjene roke. A tudi pogled. A tudi telo, ki se je nagibalo naprej.
Pa tudi besede.
str. 30

***

In kasneje, v postojanki, tistim, ki niso vedeli, govorijo le o prahu in tišini, muhah, ki so že napadle truplo, in tudi o podrobnostih, vseh tistih podrobnostih, s katerimi je mogoče okrasiti svojo pripoved, le da bi odložili trenutek, ko je treba pokazati in povedati – oni v jedilnici so hitro dojeli, da jim nekaj prikrivajo, resnico, torej, ne zdravnikove smrti, niti tega ne, da je umrl nedavno, šele prejšnji večer ali celo danes zjutraj, ampak kako povedati fantom, ki so čakali, še vedno tako nejeverni in še nič jezni, le radovedni, v tistem rahlem strahu ali bojazni, ki ju držita budne in napete v njihovi radovednosti, a še ne pretreseni in besni, kakršni bodo potem, ko bodo izvedeli.
Jim reči: bil je živ, ko so mu to naredili.
str. 120



Cobiss povezava

Glej tudi

link *cf.
link Delo
link Dnevnik


Predmetne oznake: Vojne žrtve, Vojna, Družinski odnosi, Družinski prazniki, Francozi, Psihične travme


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 19.7.2017 15:33:32
Zadnja sprememba: 20.7.2017 16:29:24
Število ogledov: 830