Evelina Umek
Sidrišče spomina
Trst, Mladika, 2014
Št. strani: 212
Žanr:
družbeni roman
Narodnost: slovenska književnost
Dokler so starši živi, smo vsi otroci
Mama Klavdija, tržaška Slovenka in upokojena učiteljica v slovenski šoli, je po padcu in zdravljenju v bolnici potrebna nege in družbe hčerke Lidije, ki že leta živi v Ljubljani. Roman Sidrišče spomina Eveline Umek ni samo tenkočutno napisana zgodba o zbliževanju ostarele matere in njene odrasle hčerke ob slutnji dokončnega slovesa. Je predvsem intimna izpoved Lidije, ženske, ki po maminem padcu v sebi temeljito predeluje pogosto nerazrešene odnose s svojimi bližnjimi in navezanost na okolje, v katerem živi. Sprašuje se o tem, kakšna je kot hči, partnerica, mati, kako jo je zaznamovala tragična izguba brata in očetova smrt, kaj ji pomeni rojstno mesto Trst in kaj Ljubljana. Ob prepletanju življenjskih zgodb žensk treh generacij (mame Klavdije, hčerke Lidije in vnukinje Monike), v katerih prevladujejo splošno človeške teme (smrt, žalovanje, odnosi med družinskimi člani, navezanost na rojstni kraj …), je v romanu tudi veliko aktualnih tem, vezanih na konkretne družbene razmere (razpadanje narodnostno mešanih zakonov v času osamosvajanja Slovenije, mladi, ki iščejo delo v tujini, asimilacija Slovencev v Trstu …). V pisani paleti številnih motivov prevladuje iskanje lastne identitete, doma, sidrišča, trdne točke, iz katere delujemo, osi, ki omogoča uravnoteženo vrtenje našega vsakdanjega sveta. Lidija svoj duhovni dom, svoje sidrišče in identiteto najde v ohranjanju spominov, čarovnije, ki ohranja žive tako naše pokojne in njihove svetove kot minule trenutke lastnega življenja. Ali kot ugotovi Lidija v zadnjem stavku romana: “To skrinjo zakladov lahko odpre kadarkoli in se potopi vanje.” Roman, ki ga bodo kot skrinjo zakladov gotovo z veseljem odprli številni bralci in se potopili vanj.
Odlomek iz knjige“Dokler je bila mama živa, je bil to dom, zdaj je samo prazna lupina, ki bi ji morala ponovno vdihniti življenje. Toda kako? Ne more se vrniti v Trst, v Ljubljani ima delo, ki jo zadovoljuje, tam živi že dobrih trideset let, tu, v Italiji, bi morala začeti znova in bila bi sama brez kroga prijateljev, znancev. Tržaški sošolci in sošolke imajo svoja življenja, svoje socialne mreže, in čeprav je rojena v Trstu in je tu dokončala srednjo šolo, bi se težko znašla, svoje ambulante ne more kar preseliti. V Ljubljani se je udomila, postala je njeno mesto, rada se sprehaja po njenih ulicah, ob Ljubljanici, rada gre na tržnico, se povzpne na Rožnik, Šmarno goro. Rada ima sneg in celo megla je več ne moti tako kot ob prihodu. In vendar je tu njen dom. Kaj pomeni dom? Dom je tam, kjer te sprejmejo, kjer si lahko tak, kot si v resnici.”
(str. 199)
Ključne besede:
IDENTITETA,
MATERE IN HČERE,
DRUŽINSKI ODNOSI,
SMRT,
LOČITEV,
ŽENSKE,
ŽALOVANJE
Prispeval/-a:
Magda Vremec Ragusi,
Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 13.6.2017 13:31:58
Zadnja sprememba: 14.6.2017 7:49:35
Število ogledov: 1549