Srečna smrt

Camusev izgubljeni prvi roman, napisan v poznih 30. letih in izdan leta 1971, je neke vrste osnutek Tujca, filozofovega najbolj cenjenega romana. V obeh primerih gre za pripoved o pisarniškem delavcu v dveh delih, kjer glavni junak v prvem delu zagreši umor, v drugem delu pa so sooči z nazorskimi spremembami, posledicami tega dejanja. Medtem, ko Tujec preko prvoosebnega pripovedovalca bralcu omogoči uvid v psihološke procese absurdnega junaka, Srečna smrt preko tretje osebe prikazuje junakovo gonjo po sreči. Meursault (skok v smrt), glavna literarna oseba v Tujcu, je pasivni junak, ki plava s tokom in ki sprejme smrt kot nekaj samoumevnega in neizbežnega. Patrice Mersault (skok v morje, tako rekoč v življenje), glavna literarna oseba v Srečni smrti, pa je aktivni junak, ki se v primežu krute in počasne smrti upira vse do zadnjega trenutka. Kot prikaže Primož Vitez v spremni besedi, je nasprotujoča si zastavljenost del opazna že v etimološki razgradnji imen junakov. Razlike med romanoma so dovoljšne, da moramo na Srečno smrt pogledati kot na samostojno delo, ne le kot na izjalovljeno različico Tujca. Če tako pogledamo, v njem vidimo soliden in jezikovno barvit roman, iz katerega lahko bralec potegne preprost eksistencialistični nauk: človek naj se ne boji umreti, saj lahko umre star, prav tako pa naj se ne boji živeti, ker lahko umre mlad.