| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Bralec |
| Prevod |
Maja Novak |
| Ključne besede | Begunci, Hrvaška književnost, Odraščanje, Vojna |
Leta 1991 devetletna deklica odide iz Vukovarja na počitnice, ki se kmalu spremenijo v izgnanstvo, kajti kmalu po njenem odhodu izbruhne vojna. Roman pripoveduje o otroštvu in odraščanju glavne junakinje v obdobju sedmih let v domu pri Kumrovcu, ki je prirejen za begunce. V majhni sobi, ki premore vsega skupaj devet kvadratov, živi skupaj z mamo in bratom. O očetu, ki je izginil, ni nobenih novic. Pravzaprav družina živi za dve želji, da jih bo dosegla kakršnakoli vest o izginulem očetu in da dočakajo dan, ko bodo dobili svoje stanovanje. Avtobiografski roman je prozni prvenec mlade hrvaške pisateljice Ivane Simić Bodrožić, ki se je rodila 1982 v Vukovarju, in je za svoje delo dobila več literarnih nagrad.
Objavljeno: 26.05.2017 19:03:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:01
“V Zagorju so najpočasneje minevala poletja. Nikjer ni bilo ne reke ne morja, samo dosti muh in vonj po gnojilu, na katerega se je bilo najteže navaditi. Samo ponoči se je dalo dobro spati, tako so vsaj rekli tisti, ki so lahko spali. Moja mama ni mogla, tudi Željkina ne. Premetavala se je po postelji, medtem ko sva jo z bratom tesnobno poslušala, kako vzdihuje. Kdaj pa kdaj je prižgala cigareto in meni je odleglo, ker sem bila nekje slišala, da cigarete pomirjajo, zdrave sicer niso, zato pa bo vsaj mama bolj mirna.” (str.54)
