Dobre knjige
3011 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Konec zgodbe
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Vinko Möderndorfer

Konec zgodbe

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017

Št. strani: 153


Ilustracije: Pavle Učakar


Zbirka: Nova slovenska knjiga
Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Sestavljanje ljubezni

Pesnik, pisatelj, dramatik in režiser Vinko Möderndorfer, katerega knjižni opus šteje prek šestdeset del, število različnih režij presega številko sto in je tudi podpisan pod tri celovečerne filme, nas v Koncu zgodbe zgoščeno popelje globoko v notranje boje glavnega junaka. Takoj na začetku nas pričaka prizor, v katerem glavni junak kupuje šunko na tržnici, saj je sobota, dan pred veliko nočjo in praznik je treba pošteno obeležiti. Sploh, če imaš namen, da bo ta tvoj zadnji. Glavni junak je depresiven, v njem še vztrajajo alkoholni hlapi. Je tudi strašno osamljen. Zaveda se zapuščenega videza, tudi vzroka zanj, a bolj kot zunanjost ga pekli samotna notranjost. V pomenku z brezdomcem, ki se znajde v njegovem stanovanju - ali pa je to kar on sam - neusmiljeno koplje po svoji notranjosti in secira spomine na žensko, ki jo (je) ljubi(l). Inteligenten, družbeno kritičen, uspešen pisatelj, kar glavni junak zagotovo je, klecne pred edino življenjsko pomembno zadevo - ljubeznijo. Temno je lahko brskanje po naši notranjosti. Tako temno, da noči ne presežejo niti čisto prava spoznanja. Morda pa le pride pogum, ki preseka vrtenje v krogu večnega bega pred samim seboj. Šele takrat se krog prelevi v spiralo, po kateri se lahko pnemo. Ali polzimo navzdol. Izbira je naša. Tudi ta, ali se hočemo sestaviti v celoto ali pa v željah po ljubezni samo gojimo samopomilovanje.



Odlomek iz knjige

Pobiral sem koščke ... Pismo je bilo napisano na roko in s črnilom, se pravi peresom, ki sem ji ga poklonil. Pelikanovo pero z zlato konico. Levo dlan sem imel pokrčeno k sebi, dvignjeno v višini srca, spremenjeno v skledico, dlan kot polovica školjke, z drugo roko pa sem pobiral koščke pisma in nosil vsak listek posebej, kot pazljiv zbiralec metuljevih kril, v dlan, prislonjeno ob srce. Ko sem slišal, da je soseda za mojim hrbtom zaprla vrata za sabo, sem zajokal. Seveda pa moški ne jokajo. Stari prdci še posebej ne. Takoj, ko sem stopil v stanovanje, sem pobrane koščke zložil po mizi, iz predala vzel samolepilni trak in pismo spet zlepil v celoto. Trajalo je. Kot arheološko sestavljanje.

(str. 32)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla


Predmetne oznake: Osamljenost, Moški in ženske, Odnosi med spoloma, Družba, Brezdomci


Prispeval/-a: Simona Solina, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje
Objavljeno: 7.2.2017 12:48:58
Zadnja sprememba: 14.6.2017 14:47:13
Število ogledov: 1339