Dobre knjige
2279 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Zmagoslavje smrti
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Gabriele D'Annunzio

Zmagoslavje smrti

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2004

Št. strani: 343


Prevod: Dean Rajčić


Zbirka: Moderni klasiki
Žanr: družbeni roman, filozofski roman, moderni roman

Narodnost: italijanska književnost

Grandiozna blaznost

Gabriele D'Annunzio, bleščeči predstavnik italijanske dekadence in simbolizma, pri nas v preteklosti literarnozgodovinsko zapostavljen zaradi sodelovanja s fašizmom in poskusa priključitve Reke Italiji, kontroverzna osebnost, hkrati tvorec in produkt svojega časa, je bil (med drugim) pesnik, pisatelj in dramatik. Živel je brezkompromisno in tako je tudi spisal roman Zmagoslavje smrti: z mogočnim patosom in čustveno in estetsko bohotnostjo je pričaral hipnotično pripoved o boleče senzibilnem doživljanju sveta aristokrata Giorgia Aurispa, očitno svojega alter ega - med drugim je v romanu dobesedno uporabil odlomke iz lastne ljubezenske korespondence. Glavni tok pripovedi govori o Giorgiovem razmerju z Ippolito, žensko iz nižjih družbenih sfer, ki nikakor ne bi mogla izpolniti njegovih patoloških zahtev po tem, kakšna naj bi njegova partnerica bila, da bi ga duhovno dosegala, da bi ga bila vredna. Manična radost in ljubezenska vznesenost se izmenjujeta z avtodestruktivnostjo, depresivnostjo, nejevoljo, sovraštvom in spogledovanjem s smrtjo; virtuozno dramatični opisi narave odražajo viharna občutja mladega para. Kot se v Wagnerjevi operi Tristan in Izolda proti koncu romana usodno prepletata eros in tanatos, tako doživlja Giorgio svoj odnos do Ippolite, »Ljubimke in Sovražnice«. Literarna mojstrovina, zaznamovana z duhom časa in grandioznim karakterjem snovalca, je napisana pod nezgrešljivim Nietzschejevim vplivom, ki se najmočneje odraža v specifičnem prikazu osebnosti in odnosov »nadčloveka«.



Odlomek iz knjige

"Še vedno ne razumem. Ne razumem, zakaj se je ponovno pojavil tisti človek; in ne morem se ubraniti občutka jeze, ki je deloma uperjena tudi proti tebi. Da te ne bi vznemirjal, ti namenoma ne pišem svojih misli. Trpke so in zelo temačne. Že nekaj časa čutim, da je moja nežnost zastrupljena. Mislim, da je bolje, da me ne vidiš.Če se hočeš izogniti nepotrebni bolečini, se nikar ne vrni zdaj. Zdaj nisem dober. Moja duša te ljubi in pokleka pred tabo in moja misel te grize in te omadežuje. In nasprotje se vedno znova začne, se ne bo nikdar končalo!" V pismu dan pozneje: "Bolečina, strašanska, neznosna bolečina, kakršne še nisem izkusil... O, Ippolita, vrni se, vrni se! Rad bi te videl, se pogovarjal s tabo,te božal. Ljubim te, kot še nikoli... Ampak prizanesi mojim očem s tvojimi modricami. jaz ne znam razmišljati brez groze in brez jeze. ko bi videl tvoje meso, ki so ga omadeževale tiste roke, mislim, da bi se mi strlo srce... Grozno! Grozno!" [...] Ona ga je uspela odvleči od mize. On se ji je pustil vleči in se pri tem smehljal; smehljal se je z nekim čudnim nasmeškom, takšnim, kakršnega imajo nekateri bolniki, ko se uklonijo volji drugih, dobro vedoč, da je pomoč prepozna in jalova. (str. 57)



Cobiss povezava

Glej tudi

link Delo - Sobotna priloga


Predmetne oznake: Simbolizem, Ljubezenski partnerji


Prispeval/-a: Veronika Vurnik Škrabec, Mestna knjižnica Ljubljana
Zadnja sprememba: 6.12.2017 15:33:08
Število ogledov: 48